Kot smo pisali v prejšnjem članku o regati ARC 2016, na kateri plujeta dve slovenski posadki, je posadka Just Perfect sredi noči v visokih valovih ostala brez krmila. Po hitrem posredovanju in pomoči bližnjih jadrnic, se je del ekipe prekrcal, del pa ostal na krovu Lady Nor brez krmila. Ekipa se ni predala. Odločili so se da poizkušajo jadrnico usposobiti za plovbo. Z jadrnice se nam je po uspešni operaciji »Krmilo« javil skipper ekipe Just Perfect Sandi Fon: »Hmmm, kje naj začnem in končam? 25. 11.2016, ura je 18:00, pozicija 26°08.204 N; 31°39.155 W, zanesljivo držimo drugo mesto v regati.

Samo 3 minute po tem, ko sem pritisnil gumb pošlji in poslal sporočilo polno pozdravov in čustev, namenjeno domačim…buuuuum, kaj je to? »Krmila ni, krmila ni,«  kriči Boštjan, ki je krmar v tem trenutku! Na vrhu vala nam je vzelo krmilo, vzelo barko, vzelo vse, za kar smo delali in sanjali dve leti.

Barko je potegnilo v veter (zaorcalo) in nas položilo na bok, ko smo drveli po valu navzdol. Ko smo dosegli dolino, je preletel boom na drugo stran in že smo nekontrolirano leteli po nasprotnem boku. Vse je letelo po zraku – mi, oprema, jadra… Uspe nam odpreti jadra in sprostiti silo vetra. Spustimo glavno jadro. Barka se je končno postavila pokonci. Pogledam po palubi in opazim, da se Josip drži za obraz, močno krvavi izpod dlani.

Borut in Boštjan visita preko krme in pobirata nekaj iz vode. Kričita: »Krmilo je, krmilo. Krmilo imava v roki!« Neeeee, saj ni res, krmilo imamo odlomljeno. Kako je to možno? Šok, tišina, brez besed smo se razporedili po barki in vsak je delal svoje, Gašper spleza zadaj v podpalubje in javi, da ni vdora vode pri vpetju krmila z barko. Ufff vsaj to.

Dvignemo podnice v salonu, barka je suha. Val nas ziba in nosi bočno, padla je noč.  Boštjan oskrbuje in šiva (lepi) Josipa. Modrica mu raste iz sekunde v sekundo.

Sedem za kapitansko mizo, primem postajo, odprem kanal 16, prvič v svoji karieri – in to kje??? Sredi oceana, sredi ničesar.

»All ships, all ships, this is Lady Nor, this is Lady Nor. We are without of rudder, we need help. All ships all ships…« Tišina. Ponovim postopek trikrat, petkrat, nimam pojma, čas se je ustavil. Končno dobim odgovor, javilo se nam je 5 bark. Najbližja 18 Nm stran. Protokol opravljen, vseh 5 bark potrdi, da je obrnilo smer plovbe proti nam. Po satelitskem telefonu kličem špansko obalno stražo in angleško nepismenemu Špancu razlagam situacijo in pozicijo, on pa me po moji razlagi vpraša: »Sir what do you want from us, your position is to far for us, sorry.«  OK super, res super.

Prve barke prispejo do nas in nam nudijo oporo. Dajo nam zagotovilo, da bodo poskrbeli za nas, če bomo zapustili barko. Ko ugotovimo, da lahko čisto počasi motoriramo in upravljamo barko brez krmila s premčnimi propelerji, odločitev, da pritisnemo IPRB in uradno sprožimo reševanje oz. kaj in kako z barko, preložimo na jutro, saj nismo v življenjski nevarnosti, zjutraj se nam bo po dogovoru pridružila tudi sestrska barka Lia of Sweden.

Nastane grobna tišina, vsi ležimo v jadralnih oblekah in rešilnih jopičih. Poslušam, nihče ne spi. Zunaj nas spremlja hrup nevihte (squol-a), vetra in valov. Odločim se, kljub nasprotovanju dela ekipe, da Urški v Sloveniji, javim nastalo situacijo.

Zjutraj nas pričaka sonce, kljub valovom se odločimo, da bo večina posadke iz varnostnih razlogov zapustila barko in se evakuirala na sestrski barki Lia Of Sweden in Mrs. Robinson, ki se nam je pridružila zjutraj. Dogovorimo se, da jaz peljem posadko na drugi barki in da bodo na barki ostali Nenad, Borut in Miran, ki bodo pripravili načrt, kaj in kako bomo naredili, da usposobimo barko za plovbo, izdelamo novo krmilo. Transfer posadke je bil kljub visokim valovom in 10 metrskemu kitu v bližini (!!!), uspešen, vsi smo varno prispeli na drugi barki. Občutek varnosti.

Noč je dolga, ne morem spati na drugi barki, ki ni “moja”, čeprav sem 200 metrov stran od naše, hočem nazaj, pomagat fantom.

Takoj ko se zdani, se vrnem skupaj z Stafanom, skipperjem barke Mrs. Robinson. Po njegovi barki sva pobrala vse, kar se je dalo pobrati, in kar bi lahko dišalo na sestavni del krmila. Bonaca je, nekdo nas čuva, da lahko delamo v vodi sredi oceana.

Cel dan žagamo, pilimo, vrtamo, modrujemo in na koncu, tik pred nočjo, nam uspe pod vodo montirati “krmilo” na ostanek kovinske osi prejšnjega krmila (video in slikovni material sledi, ko se vrnemo domov).  Testna vožnja, hitrost 5 vozlov – “krmilo” drži!!!! Barko obrnemo proti St. Luciji in negotovo zaplujemo v noč. V podporo in varnost nam sledita obe prej omenjeni barki. Ponoči preplujemo pribl. 60 Nm, zjutraj ponovno pregledamo in dodelamo svojo mojstrovino. Neno in Miran, bravo za iznajdljivost, znanje in improvizacijo, Borut opravil si neverjetno delo, v vodi in pod vodo si bil zadnja dva dneva več kot na palubi. Kume svaka ti čast!!!

Ekipa bravo, ponosen sem na vas. Ni bilo lahko, a smo uspeli!

28.11.2016., ura je 12:00, vsi smo spet na krovu, 100 Nm je za nami, krmilo deluje, še pribl. 1.600 Nm v varnem zavetju barke Lia Of Sweden, je pred nami.

Barkam Lia of Sweden, Mrs. Robinson ter skipperjem Fredericku in Stafanu in njunim posadkam globok poklon in zahvala za vse, kar so nam nudili, res ne vem, kako se jim bomo oddolžili.

Več sledi.«

Najhitrejša jadrnica Rambler 88 je že v cilju. Ciljno črto so prečkali 28.11.2016 ob 19:14 uri. Prepluli so 3074 nmi. Za plovbo so potrebovali 8 dni 6 ur 29 minut in 15 sekund in dosedanji rekord popravili za 1 uro, 10 min in 15 sekund. Druga jadrnica Trifork je 147 nmi pred ciljem, tretja Woodpeckercube pa 837. Druga slovenska ekipa Siberia pluje na 31 mestu med vsemi jadrnicami in na 11 med skupino Potovalne jadrnice A.

Preberite tudi zadnjo novico z Atlantika - 11. dan plovbe: Slovenski jadrnici preko polovice Atlantika

Slika 2: Jadrnica Rambler 88 pred ciljem; Foto: Tim Wright