Pasati so vetrovi, ki prevladujejo v področju ekvatorja med področji imenovanimi Konjske širine in Doldrums. Na severni in južni polobli pihajo iz vzhodnih smeri. Na severni polobli pihajo pretežno iz severovzhoda, na južni polobli pa iz smeri jugovzhoda.

Pasati so stabilni vetrovi, ki se v zimskem času nekoliko okrepijo. Ti vetrovi že stoletja omogočajo plovbo preko oceanov in so evropskim pomorskim velesilam omogočili osvajanje Amerike ter omogočili trgovske plovbe poti po Atlantiku in Pacifiku.

Meteorološko pasati povzročajo tropske nevihte in na kopenska področja kamor pihajo prinašajo deževje. Pasati na Atlantiku povzročajo dež v severni Ameriki, pasati na Pacifiku pa prinašajo dež na Madagaskar in vzhodno Afriko ter jugovzhodno Azijo. Ko pihajo preko Afrike, poberejo večje količine prahu in ga ponesejo preko oceana vse do Karibskega morja in jugovzhodnega dela severne Amerike. Večje količine dežja lahko običajno pričakujemo, ko se pasati pričnejo umirjati in pihati z manjšimi hitrostmi.

Zgodovina

Satelitska slika prikazuje področje Doldrums-ITCZ (1) z veliko količino vlage v zraku, področje pasatov (2), ki pihajo iz vzhoda proti ekvatorju in področje zahodnikov (3)

Pasati se angleško imenujejo »Trade winds«. Ime so dobili v srednjem veku iz angleške besede »trade«, ki je pomenilo »pot«. Njihovo pomembnost so kmalu spoznali tudi Portugalci, ki so jih v 15. stoletju poimenovali »volta do mar«, kar pomeni »vrnitev z morja« ali »obrat morja«. Z njimi so pluli od obal zahodne Afrike, proti zahodu, se ob Azorih obrnili proti severozahodu nato pa nazaj proti vzhodu, proti Evropi. Ugotovili so tudi, kako najlažje plujejo proti južni Afriki. Ugotovili so, da morajo pluti čim bolj proti zahodu, proti Braziliji in ko dosežejo 30° južno, se obrnejo in plujejo z zahodniki nazaj proti južni Afriki. Cirkulacija vetra na Pacifiku je bila do leta 1565 neznana. Da tudi tam prevladujejo pasati ob Ekvatorju in zahodniki v višjih zemljepisnih širinah, je ugotovil španski morjeplovec Andres de Uraneta. Zarisal je prvo plovno pot za plovbo iz Filipinov do mesta Viceroyalty, takratni Novi Španiji, danes Mehiki.

V obdobju jadrnic (1571-1862) je bilo poznavanje svetovnih vetrov, cirkulacije vetrov in predvsem prevladujočih vetrov v posameznih področjih na oceanih izjemno pomembno. Takratne ladje niso mogle pluti v veter. Plule so z vetrom. Kapitani ladij so zato iskali vetrove, ki so pihali v smeri potovanja. Vetrovi so naredili določene dele sveta enostavno dosegljive, nekateri pa so bili praktično nedosegljivi. Politično oblikovanje sveta v času gradnje evropskih imperijev je bilo zaradi tega pogojevano z vetrovi.

Razlogi

Kot del Hadleyece celice cirkulacije zraka, površinski vetrovi pihajo proti Ekvatorju, medtem ko vetrovi v višjih sferah pihajo proti poloma. Okrog 30° zemljepisne širine na severni in južni polobli se zrak začne spuščati iz višjih področij v nižje, proti površini zemlje. Zrak je relativno suh, ker se spušča, temperatura narašča, absolutna relativna vlažnost ostaja enaka. Relativna vlažnost zračne mase se zmanjša. Topel in suh zrak znak kot superiorna zračna masa se zadrži nad morskim tropskim zrakom, ki je topel in vlažen. Temperatura zraka zato z višino naraste. Ta pojav imenujemo temperaturna inverzija. Površinski zrak, ki prihaja in subtropskih pasov visokega zračnega pritiska proti Ekvatorju je zaradi zemljine rotacije preusmerjen proti zahodu na obeh poloblah. Zato vetrovi na severni polobli pihajo iz severovzhoda na južni pa iz jugovzhoda. Ker vetrovi dobijo ime iz katere pihajo, jih na severni polobli imenujemo severovzhodni pasati in na južni jugovzhodni pasati. Pasati severne in južne poloble se srečajo v področju imenovanem Doldrums ali ITCZ (InterTropiska konvergenčna cona) - območje nizkega zračnega pritiska, mirnega vremena okrog Ekvatorja.

Ker vetrovi pihajo v tropskih področjih, se zračna masa v spodnjih nadmorskih višina močno segreva. Zrak nad kopnim vsebuje manj vlage in se segreje do višjih temperatur, kot tisti nad morjem.

Vpliv na vreme

Oblaki, ki nastajajo v področjih kjer pihajo pasati so običajno iz kumulusov, ki se dvigajo vse do višin 4000 m. Višje ne morajo segati zaradi temperaturne inverzije. Pasati nastajajo v smeri Zemljinih polov. Močnejši so pozimi kot poleti. Na primer na področju Gvajane, ki je nekaj stopinj nad Ekvatorjem, je vetrovno področje med januarjem in aprilom. Ko je poletje na severni polobli, se pasati preselijo nekoliko proti severozahodu. Pomaknejo se iz Karibskega morja proti Floridi in Mehiškemu zalivu. Ko s seboj prinesejo puščavski pesek iz Sahare, prične deževati, nebo se iz mode spremeni v belo barvo in sončni zahodi postajajo vse boj rdeči.