V IGY Rodney marini je vedno več plovil. Atlantik je uspešno prečkalo že 33 jadrnic regate ARC 2016 in 64 jadrnic regate ARC+, ki so Atlantik prepluli preko Zelenortskih otokov.
S prihodom vsake jadrnice, se množica jadralcev na cilju veča iz ure v uro. Za vse je to trenutek sprostitve po napornem jadranju, konec skrbi in čas za uživanje v lepotah otoka.
Kmalu lahko v cilju pričakujemo prvo slovensko jadrnico. Posadko Primoža Albrehta, ki pluje na jadrnici Siberia, do cilja loči še 94 nmi. Trenutno plujejo s hitrostjo okrog 7 vozlov in bodo cilj dosegli danes. Trenutno so na 42 mestu med vsemi plovili in na 11 v skupini Potovalne jadrnice A. Druga slovenska jadrnica Lady Nor uspešno pluje s krmilom, ki so ga izdelali iz lesenih omar jadrnice. Do cilja jih loči še 450 nmi. Plujejo nekoliko počasneje, ker ne želijo preobremeniti krmila. Z jadrnice nam je skipper Sandi Fon poslal sporočilo in opisal kako so preživeli 15 dan plovbe na Atlantiku:
»Ponedeljek, 05.12.2016.
Pozicija: 16:30,118 N 048:36,500 W
15. dan odprtega morja je pred nami, ura je 7:55 in čakamo, da se zdani. Krmilo drži!
Včeraj smo naredili večjo podvodno “generalko” in Borut (Kume) nam je izdal podaljšano garancijo za nežno uporabo naše podvodne omare.
Naš GPS nam kaže, da imamo do cilja zračne linije 735 Nm, zadnja dva dneva smo kar hitro pluli, tudi do 9 vozlov z vetrom, današnja noč pa je bila v znamenju bonace in zibanja. Nekdo od ekipe je včeraj prijavil, da sploh ne ve kako bo lahko na kopnem spal v “normalni” postelji in hkrati predlagal, da bo posteljo na eni strani podložil s knjigami in jo nagnil za pol metra, da bo lahko sploh zaspal.
Ker nismo več v “tekmovalnem” ritmu smo tudi nočne straže prilagodili tako, da skupaj v izmeni plujeta le dva, ostali pa na eno uho prisluškujemo, če se na krovu dogaja kaj nepredvidenega in vskočimo na pomoč. Tako vsi oddelamo skozi dan in noč vse delovne pozicije na palubi. Branko me je prosil, da napišemo, da on tudi jadra in res je tako. Zelo dobro trima jadra, da ne bo pomote in da ne boste mislili, da je samo v kuhinji in skrbi za lačna usta. Josipova poškodba in celjenje rane je iz dneva v dan boljše, do soldatov bo kot nov.
Tekmovalnega adrenalina ni več, je pa še vedno naporno, fizično in psihično, saj jadranje po Atlantiku v teh razmerah in z omejenim manevrom ni mačji kašelj. Je pa res, da ko se privadiš na atlantski val in naše redne spremljevalke nevihte, je potem vse malce lažje.
Sedaj, ko imamo do cilja trimestno številko, se nam zdi da milje hitreje tečejo in vedno več se pogovarjamo, kaj in kako bo na cilju v St. Luciji. O končnem cilju se po nesreči s krmilom nekaj dni nismo pogovarjali, saj smo imeli v glavah le en cilj – da zdrži naše novo krmilo in da naredimo čim več milj z njim.
Ker nam domači pišejo in nam javljajo, da je domov prišla hladna zima, bi vam mi nazaj radi sporočili, da je pri nas malce drugače. Čez dan je preko 30 stopinj, paluba je vroča in trpimo brez sence. Občutno se je povečala dnevna poraba vode. O pivu in vinu na barki ni ne duha ne sluha, že nekaj dni. Hrana je vedno bolj količinsko odmerjena, tudi priboljški so številčno odmerjeni. Na primer po skodelici odličnih ETINIH polnjenih paprik ti pripadata dva piškota Domačice in požirek kave, zato se počasi, a uspešno, na barki uveljavlja novo plačilo sredstvo, nova valuta – PITON.
Če mi narediš to, prineseš ono, ti plačam 3 Pitone. Če oddelaš dvourno stražo prijatelju in ga pustiš spati, si “bogatejši” za 5 Pitonov. Po včerajšnjem pokru Gašperju dolgujem pitona…
Aja, da ne pozabim…PITON je lokalno pivo na St. Luciji, da ne bo kdo narobe razumel situacije.
Lep pozdrav od vseh!«
