Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

83. dan: Heron: Ibiza – Španija: El Rinconet

Vremenski bogovi so se odločili, da si letos Ibize in Fermentere ne bova ogledovala. Nekaj sva tako že videla v preteklih letih, drugo bova očitno kdaj drugič.
Zjutraj izplujeva proti celinski Španiji. To je lepa dnevna pasaža. Zjutraj greš, zvečer si tam.
Očitno nisva edina, saj tako z očmi kot z AIS-om vidiva kar nekaj bark, ki imajo enake namene.
Vetra je premalo (5 vozlov v polkrmo), da bi lahko jadrali, saj se rolerji še vedno valijo in nas premetava. Kar 10 milj motorirava, preden lahko razpreva jadra. Potem postane plovba bolj človeška. Bistveno manj nas rola.
Ves čas se boriva s kotom jadranja. Piha vzhodnik (polkrma), glavni val je skoraj z boka. Če grem čisto v smer proti cilju (WSW), potem preveč pade hitrost navideznega vetra. S tem pade pritisk na jadra, poveča se rolanje in zmanjša hitrost.
Če pa drživa barko 10 stopinj bolj bočno na veter, se kot navideznega vetra zaradi naše hitrosti spremeni s 150 na 110, jadra nas bolj držijo, hitreje gre in ne premetava nas toliko. Kadar se veter okrepi, lahko plujeva v smeri cilja.
Ta taktika naju pripelje malo preveč južno, zato zadnjih nekaj milj poskusim voziti čisto krmo (metuljčka), a je vala preveč in mi jadra ves čas podira. Tudi brez genove (samo na glavno jadro), kljub preventerju, ne gre. Jadro se ves čas zapira in z glasnim pokom spet napne. Ga pač zloživa in odmotorirava tistih nekaj milj.
Čeprav že dva dni piha z vzhoda, se vali swell z jugovzhoda. Blizu celine se mu pridruži še swell s severa. Ta zbriše s seznama nekaj možnih sidrišč. Dosti nama več ne ostane.
El Rinconet je zaščiten pred severom in vzhodom, a povsem odprt na jug in jugozahod.
Lili bi kar na prvo žogo v marino, jaz se nekaj pogajam in na koncu sidramo pod previsnimi skalami pred plažo El Rinconet.
Ne rola zelo.
V začetku.
Zvečer se guncanje malo okrepi. Upam, da bomo kaj spali.
Na obalo se nama ne ljubi. Zadnja dva dneva na težkem morju sta naju utrudila. Jutri.
Kopanje je bilo bolj na hitro. Bolj iz higienskih razlogov. Zunaj je namreč že mraz. 26 °C se v vetru in oblačnem vremenu zdi kot jesen in ne več kot poletje. Bo treba bolj na jug.

Danes prepluto: 60 NM, po logu 67, skupaj 2166. Motor ima 5607 ur (3 nove).

84. dan: El Rinconet – Torrevieja

Ponoči se je guncanje okrepilo. Nekaj časa se je še dalo spati, če si dovolj utrujen.

Heron: Tomaž Pelko

Ob treh zjutraj sem bil toliko naspan, da me je guncanje preveč motilo, da bi še spal.
Malo sem premišljeval, kdaj bi odrinila in potem sem se odločil, da kar greva.Vetra je bilo manj kot valov, veter skoraj v krmo, valovi pa dve komponenti: eni od strani, drugi pa skoraj v krmo.
Zibanje je bilo neprijetno. Barka se je za nekaj trenutkov skoraj umirila, potem pa so jo zadeli kaki trije večji valovi s strani s tako frekvenco, da jo je dobro zazibalo. Krmni val pa je barko porinil iz smeri.
Jadral sem le z genovo. Ves čas se je podirala. O glavnem jadru nisem ponoči niti razmišljal, ker bi samo razbijalo.
Pozneje je veter večkrat spremenil smer in hitrost. Ko je bil šibkejši, sem moral genovo zviti in voziti na motor, ko je bi močnejši, se je dalo jadrati. Nekaj časa se je dalo voziti tudi s polnimi jadri, a me je srce bolelo, ko je novo glavno jadro s pokom udarjalo in stresalo celo barko, če je bil val prevelik. Genova pa enkrat na leve uzde, pa spet na desne uzde ...
In tako 13 ur.
Ob štirih pa sva že sidrana znotraj valobrana marine Solinas v kraju Torrevieja. Ta marina ima nenavadno velik bazen znotraj valobrana – skoraj kilometer krat 300 m.
Tam je tudi terminal za nakladanje soli (po bližnjih solinah je marina dobila ime). Španci se ne šalijo z valobrani. Na zunanjo stran namečejo velike bloke (skale ali beton), ki razbijejo prve valove. Nad to in malo umaknjeno v notranjost pa zgradijo zid. Tale je visok vsaj 6 ali 7 metrov, mogoče več in ima po vrhu speljano sprehajalno pot.

Heron: Tomaž Pelko

Sidranje znotraj valobrana je že leta vroča tema lokalne skupnosti in občasno je prepovedano, pa spet dovoljeno ...
Ko midva sidrava, je tam sidranih že kakih 15 plovil (ne štejem malih čolničkov).
Izkaže se, da so skoraj vsi rezidenti marine, ki so šli na nedeljski izlet z barko, a ker je zunaj nemogoče morje, je bil izlet kratek.
Veselo se kopajo in se imajo super. V kotu je še žičnica za smučanje na vodi (podobno, kot v Punatu na Krku, le malo krajša).
Zvečer nas ostane na sidru morda pet.
Danes sva imela za večerjo roštiljado. Vem, da bi se nekateri zmrdovali, ker je moj roštilj plinski, ampak meni je veliko bolj praktičen, po okusu pa ni take razlike, da bi se mučil z ogljem.
Američani so zadevo dodelali v nulo. Ko namreč maščoba kaplja na razbeljeno kovino, se sežge in da podobno aromo, kot lesno oglje. Trik je, da roštilja ne smeš preveč dobro očistiti. OK, mrežico že, ampak notranjost naj ostane črna, da doda tisti pravi okus in vonj po oglju. Ko je roštilj čisto nov, tega okusa še nima, a z uporabo se notranjost prevleče z ogljem.
Danes upam, da bomo spali bolj mirno. Res upam, sicer se mi lahko zgodi upor na ladji Heron in bo admiralica zapustila barko, dokler je ne zabetoniramo v dobre temelje. Jutri pa naprej, preden nas dosežejo viharji, ki se že počasi kuhajo in nas bodo zadeli čez nekaj dni, če se ne premaknemo. Prijatelji naju čakajo v Cartageni in imajo pivo že v hladilniku. Upam, da ne bomo bolj potrebovali toplega čaja.

Danes prepluto: 64 NM, po logu 66, skupaj 2230. Motor ima 5615 ur (kar 8 novih).

85. dan: Torrevieja – Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Zvečer so imeli v lokalu nad žičnico za bordanje živo glasbo. Kako drugačni so žuri tukaj na celinski Španiji, od tistih, ki sva jih bila vajena do sedaj. Vse je umirjeno, glasba ni preglasna. Se vidi, da je verjetno med gosti polno starejših Angležev in njim je zabava namenjena. Spala sva odlično. Valobran je 100-odstotno opravil svojo nalogo. Zapeljeva ven, na odprto. Kako drugačno je danes morje. Piha 5 vozlov s kopnega, verjetno je to še ostanek nočne termike (ne vem, ali mu tukaj tudi rečejo burin). Valov od vetra ni niti za vzorec. Swell prihaja z vzhoda, a je prav počasen in lenoben. Ravno dovolj, da ne pozabiš, da si na velikem morju, a ni moteč. Motorsailamo. Vetra je ravno toliko, da jadra dodajo kak vozel ali dva k hitrosti motorja in da držijo barko in ji preprečujejo valjanje po swelu. Jutranje sonce se skrije za oblaki. Odločiva se za pot bližje obali, saj je morje mirno in tako voziva mimo vzgajališč rib, ki jih je tu vse polno.

Ponoči ali v težkem morju bi se jim raje na daleč izognil, tokrat pa si skrajšava pot za nekaj milj in greva med njimi. Vetra za kako uro zmanjka, potem se obrne v vzhodnik in pač jadramo na drugih uzdah. Na krov dobiva slepega potnika. Morda je tu že od začetka – ne vem. Majhen ptiček podoben penici se prestopa po barki. Z Lili sta že povsem prijatelja. Ona se ves čas pogovarja z njim in njega ne moti, če sta manj kot meter narazen. Mene se še malo boji in drži kaka dva metra razdalje. Ko moramo zaviti za 10 stopinj desno, skače po avtopilotu. A je prelahek, da bi pritisnil gumb. Potem se usede na krmilo, in sicer na desno prečko, a seveda revček ne ve, da ne more obrniti krmila, če je vključen avtopilot. Zato pač Lili pritisne +10. Ptiček se le malo umakne. Potem gre pod sprayhood, in sicer na najbolj zavetno mesto, kjer nanj sije sonce in tam malo drema. Poseda po vseh štrikih na barki od premca do krme, za nekaj časa gre dremat v dingi, največ pa se zadržuje pod sprayhoodom. Jadranje je tako rekoč idealno za utrujene popotnike. Vala ni, vetra je ravno dovolj, da plujemo s 5 do 6 vozli in piha ves čas iz idealne smeri. Slabih 10 vozlov vetra iz 70° je za Herona sprehod skozi park. Ko objadrava Cabo de Palos, sem pričakoval polkrmo (slabih 10 v polkrmo pomeni počasno napredovanje), a se veter obrne in ga imava spet v bok. Kot bi se nama bogovi hoteli odkupiti za vse trpljenje preteklih dni.

Heron: Tomaž Pelko

Blizu Cartagene se ptiček odloči, da tu izstopi in vidiva ga, kako leti proti hribom. Prav pogrešala ga bova. Ko obrnemo v zaliv Cartagene, je veter v krmo, a se zaradi tunelskega efekta ravno prav okrepi, da hitrost ne pade pod 5 vozlov. Tik pred marino zvijeva jadra in zapeljeva v marino. Cene so tu res zmerne. Če bi recimo v Mahonu plačala za eno noč 250 ali 300 EUR, tu za ta denar lahko ostaneš deset dni. Precej marin v Španiji ima dobre cene. In to so marine, ki so bile zgrajene za težko morje z valobrani dolgimi kilometer ali več, s plavajočimi pontoni, veliko je opremljenih s finger pontoni, veliko jih ima vso infrastrukturo od čendlerije do mehanikov, švasarjev itd. Osebje je prijazno in pomaga pri privezu in z informacijami. Tu ostaneva, dokler se vreme malo ne stabilizira.

Danes prepluto: 39 NM, po logu tudi 39, skupaj 2269. Motor ima 5619 ur (4 nove).

86. dan: Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Spala sva dolgo. Potem začne nekaj smrdeti po nafti. Veter poneha. Pa ne, da so spet falili napoved in da piha od rafinerije proti marini in ne z juga?
Pogledam ven in vidim veliko kruzerko, kako pristaja na pomol pred obema marinama. Torej, veter se ni obrnil, le kruzerka ga je blokirala. In smrdi iz njenih dimnikov ne iz rafinerije. 

Oh, smola. Nisem vedel, da sem prihajajo tudi kruzerke. Rečem Liliki, naj se hitro uredi, da greva v mesto, preden se tile privežejo in ljudje preplavijo mesto. Dve stvari pri Lili nista kompatibilni: zjutraj in hitro.
V miru počasi popijeva kavico. Cartagena je neverjetna. S kruzerke se je v mesto zapodilo 4.000 ljudi, a je mesto to z lahkoto prežvečilo. Že dve tri ulice stran od najbolj udarne turistične promenade je vse normalno. Le kam je šlo 4.000 ljudi?
Če se ti kruzerka zgodi kje na kakem malem otočku v Karibih, je tisti dan praktično uničen. Bolje, da ne greš na kopno. Danes sva bila tipična turista. Vzela sva kombinirano karto za ogled več znamenitosti in 6 ur hodila po mestu in gledala stare kamne. Je kaj za videti. Lepo in poučno. In naporno. Še dobro, da se lahko vmes kje usedeš v senčko v kak lokalček.
Sva pa dolgo iskala vhod v rimsko gledališče. Veš, kje je, imaš google maps, pa vseeno zgrešiš. Ja, nisem si mislil, da je to vhod v neko čisto normalno hišo dve ulici stran, potem greš pa pod cesto do teatra. Aja, pa tu ne gre za amfiteater, ampak za pravi teater, kjer so igrali gledališke igre. Kapaciteta sedišč: 6 do 7.000 ljudi. Galusova dvorana v CD ima kapaciteto le 1.545. Rimljani so pred 2000 leti naredili petkrat večje gledališče. Vau.
Zvečer greva ven s posadko z Dream time. Imamo več sreče kot pameti, saj po naključju najdemo en krasen tapas bar, kjer je postrežba simpatična in cene nizke, ambient pa avtentičen. Odprti so že 100 let in želim jim še vsaj 100 let.
Najbolj mi je všeč to, da je z vsakim tapasom zraven zastonj pivo (oziroma z vsakim pivom zastonj tapas). Ene par tapasov smo pa morali pokusiti. Je ene tri štiri ulice stran od glavne turistične peš cone. Kje natančno je, vam pa ne povem.
Danes nismo pluli, smo pa več hodili.

87. dan: Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Ohladilo se je in zjutraj je bilo komaj kaj čez 20 °C. Napovedujejo občasen dež. Danes je dan za popravila. Zadnjič na palubi najdem pol koleščka škripca. Mislil sem že, da bo treba na vrh jambora, da najdem, kaj se je zlomilo.
Admiralica pogleda ta kos plastike in ugotovi, da to ni z vrha jambora (čeprav še ni bila nikoli gor), ker je to kolešček za tanjše štrike, kot so naše dvižnice.
In ima prav. Kolšček je iz buma. Je vodilo prve krajšave.
Tole bo projekt za kakšno uro, dve, si mislim in zjutraj začnem:
Poiščeva čendlerijo (trgovino z navtično opremo), a tam takega koleščka nimajo. V drugi tudi ne. V tretji imajo nekaj podobnega. Os je OK, širina tudi, le obseg je nekaj večji. Mislim, da bo šlo.
Doma dolgo študiram, kako se os spravi iz buma, saj nima nobene razcepke, vijaka ali česa podobnega. Na internetu najdem po dolgem iskanju nekaj nasvetov. Os je zabita v bum. Na eni strani je os narebrana, to s trenjem drži vse skupaj. Treba jo je izbiti ven s prave strani. OK. Kladivo imam, jeklen izbijač debeline 8 mm tudi, sekira za protiutež in udri po siromaku.
Nerjavno železo in aluminij nista prijatelja. V družbi s slano vodo se na njunem spoju tvori aluminijev oksid (in mogoče še kaj), kar ju dobro zlepi skupaj. No, po 14 letih je to res dobro sprijeto. Vseeno nama uspe in ker pametnejši odneha, gre os počasi ven. Pri tem ugotovim, da je razpadel tudi kolešček druge krajšave, le da se je še nekako držal na osi.
Za krajšave imam nove vrvi iz dyneeme. Te so precej manj raztegljive in očitno so šokovne obremenitve ob udarcih jadra večje.
Potem mi novi kolešček pri nameščanju pade v bum.
Opis tega, kaj vse sva počela, da sva ga dobila ven in kaj vse, da sva os pognala skozi tisti kos aluminija, na katerem so zdaj samo trije od štirih koleščkov, bi trajal predolgo. Sploh, če bi v tekst vključil še vse moje kletvice.
Za lažjo predstavo seznam stvari, ki sva jih uporabila, da nama je na koncu uspelo:
Endoskopska kamera, LED-svetilka, kitajske paličice, vrvice različnih debelin, lepilni trak, klešče, več kosov žice različnih trdot, gravitacija, vedro, izvijači različnih debelin, kladivo, fleksibilni pobiralec vijakov s kavlji ...
No, proti večeru je bil moj eno- do dveurni projekt končno zaključen. Spet lahko krajšava glavno jadro.
Bo pa treba verjetno kje dobiti močnejše koleščke, da se napaka ne bo ponavljala.

Danes nismo pluli.

< Portocolom - Ibiza: Badia de Sant Antoni   Cartagena - Agua Amarga >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji