 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Saweni Bay, 1. dan
Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.
Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.
Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.
Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.
Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.
Saweni Bay, 2. dan
Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj.
Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.
Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.
Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika. Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje.
Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.
Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…
Saweni Bay, 3. dan
Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.
Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.
V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.
Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.
Saweni Bay, 4. dan
Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.
Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.
Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.
Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.
Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.
Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.
Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.
Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.
Saweni Bay, 5. dan
Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.
Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val, ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost.
Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja.
In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean. Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«
Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.
Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti.
Saweni Bay, 6. dan
Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.
Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.
Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.
Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.
Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.
Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.
| < Port Denarau 2. del | Saweni Bay 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
