 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Agua Amarga–Almerimar, 93. dan
Noč na sidru je bila za silo.
Meni se je zdelo OK, Lili pravi, da je slabo spala zaradi guncanja. Seveda malo gunca, če pa je vse do Afrike odprto.
Jutro je sivo, sonca ni. Vetra je v začetku premalo za jadranje, kasneje naraste na dobrih 10 vozlov v krmo in lahko za nekaj časa ugasnemo motor. Oblaki so črni, plujemo v dež.
Ampak dežja je ravno toliko, da razmoči rdečkast pesek, ki se je usedel na barko. Boljši opis kot pesek bi bil prah, saj je ta pesek droben kot moka.
Prej je bila paluba rahlo rdečkasta, zdaj je rdeče belo flekasta. Bomo že oprali ob priložnosti.
Deževni oblak je okrepil in malo obrnil veter, tako da je plovba povsem spodobna. Voziva samo na genovo. Veter je preveč v krmo, da bi lahko jadrali na glavno jadro in genovo. Nekaj časa voziva metuljčka (genova na levo, solent na desno).
Valovi se počasi krepijo, veter pa popušča. Kmalu se genova na vsakem valu napenja, vmes pa se podira. Čas je, da pospravimo jadra in prižgemo motor. Te kombinacije se čez dan še nekajkrat ponovijo, le da dežja ni več in sije sonce.
Na vodi je vse polno naplavin. Vidi se, da so nevihte sprale precej robe v morje. Palice vseh velikosti in oblik, celi otočki trave in grmičevja, pa tudi plastika in podobno.
Mojo idejo o sidranju pred marino admiralica gladko zavrne in prostora za pogajanje tukaj ni. Na vodi je počasen swell, na njem pa manjši valovi vetra. Vmes občasno pride še neko tretje valovanje. Glede na to, kako se ti trije med sabo ujamejo, je lahko barka nekaj časa precej stabilna, potem pa se dobro zagunca. Torej spet marina.
Marino v Almerimarju že poznava. Žal je septembra tukaj še visoka sezona, čez dva tedna bo marina na pol zastonj, sedaj pa kar zaračunajo. Tolažim se s tem, da je to vseeno le tretjina cene marin na Hrvaškem.
Večerni sprehod dobro dene. Locirala sva čendlerijo (navtično trgovino) in velik supermarket. Plan za jutri je torej nakupovanje.
Španska zelenjava, ki jo sicer kupujemo v slovenskih trgovinah, raste takoj za marino in je tukaj cenejša, predvsem pa je izbira odlična.
Obali se tukaj reče Costa del Sol (sončna obala) s 300 sončnih dni na leto. Takoj za obalo se začnejo obsežni rastlinjaki. Kamor seže oko je vse pokrito s plastiko in tam delavci, v glavnem ilegalni priseljenci iz Afrike, v napol suženjskih razmerah za malo denarja pridelujejo zelenjavo. To potem kupujemo po vsej Evropi.
Danes prepluto: 50 NM, skupaj 2386. Motor ima 5633 ur (6 novih).
Almerimar, 94. dan
Dan v marini zame ni jadranje, a še vedno je to boljše kot biti v službi.
Šla sva v čendlerijo (navtično trgovino) in feraterijo (železnino) in kupila nekaj malenkosti, ki jih rabiva.
V čendleriji imajo tudi servis za Raymarine in povejo, da imajo tiskano vezje, ki ga čakava, oni celo na zalogi, a ni nujno, da je krivo tiskano vezje.
Skočiva do barke, grem na jambor in z vrha jambora odmontiram vetrni instrument ter ga nesem na servis.
Tam ga priključijo na diagnostiko in ugotovijo da:
- je tiskano vezje OK,
- so magneti in drugo v glavi vetrnice OK,
- je napaka verjetno v žičkah, ki gredo iz instrumenta do jambora.
Verjetno je notri prišla voda in so žice korodirale.
Popravilo bi bilo tukaj predrago, zato se zmenim za zamenjavo instrumenta.
Na barki pa ugotovim, da je paket, ki ga čakam iz Ljubljane (v katerem je rezervno tiskano vezje in rezervne žičke), medtem prispel v Cartageno.
Hja, ampak Cartagena je 200 km daleč. Tudi, če bi hotel tja, danes ne morem (avtobusov ni več, na rent-a-car pa lahko avto dobim šele jutri popoldan).
Tako se odločiva, da vseeno počakava, da jutri dostavijo rezervni instrument.
Ko bova nekako prišla do najinega paketa iz Ljubljane, bova pa popravila obstoječ instrument.
Bova potem pač imela dva, če se slučajno eden spet pokvari, ali če ga skljuvajo vrane. Ne vem, kaj imajo vrane proti vetrnim instrumentom, ampak nama so mehansko puščico dodobra skljuvale.
Ostanek dneva mine ob manjših popravilih, pranju perila in druženju s prijatelji.
Jutri pa, če bo vse v redu z dostavo vetrnega instrumenta, naprej proti zahodu.
Danes nismo pluli.
Almerimar – smer Gibraltar, 96. dan
Zjutraj, ko je na barki še rosa in je paluba tako ali tako razmočena, operem barko od zunaj. Na barki je namreč polno drobnega rdečkastega peska. Dotočim še vodo v rezervoar, ker če je voda v ceni veza, pa res moram napolniti do roba, a ne?
Potem grem plačat marino – po vodi čisto blizu, po cesti je daleč. Od tam pa v čendlerijo po vetrni instrument.
Jasno, da je čendlerija čiiiisto na drugem koncu. Lili gre medtem v trgovino.
Novi instrument montiram na vrh jambora. Lep razgled je od tam, škoda, da nisem vzel fotkiča s seboj.
Potem pa na pot. Ura je že poldan. Ja, te stvari se vlečejo in instrument smo kar dolgo čakali.
Tako sva že pozna, da ne bova prišla do predvidenega sidrišča do noči. Prej ni nobenega sidrišča.
Plan B: Bova pač potegnila nočno. Jutri bova videla, kako nama gre, verjetno bova šla kar v enem skoku do Gibraltarja.
Vmes malo delava kroge (umerjanje novega instrumenta), nekaj se da jadrat, v glavnem pa motorirava ali motorsailava, saj je vetra premalo. Na žalost imava tudi dober vozel toka v nos. V Sredozemlje po navadi teče tok iz Atlantika, ker je tukaj izhlapevanje večje, kot pa prispevajo vode reke, ki se izlivajo v Sredozemlje. Tok je tukaj, kjer je morje še široko kakih 70 NM, zmeren. Bližje Gibraltarja pa je že treba gledati plimne tabele, in na podlagi plime in oseke izbirati pravo pot. Če to ignoriraš, je možno, da imaš srečo, lahko pa imaš nekaj vozlov toka v nos.
V vodi je polno naplavin. Upam, da ne dobiva kake plastike v vijak ali v zajem hladilne vode za motor ali hladilnik.
Zdajle sva blizu rta Cabo Sacratif (blizu Motrila). Lovimo nekaj GSM signala. Ne vem, ali bodo šle slike gor, bomo videli.
Tune se mečejo iz vode, ko lovijo, a mi jih žal ni uspelo slikati. Tudi delfinov ne, ki sva jih videla prej.
Več pa jutri, ko bomo spet blizu civilizacije.
Danes nismo pluli.
Almerimar – La Linea, 97. dan
Včasih bi rekel, da je bila tale pasaža slaba, saj ni bilo dovolj vetra.
Po vseh premočnih vetrovih v zadnjem času, pa se sploh nisva preveč sekirala, ker je večino časa pel motor.
Morda imajo kar prav tisti, ki pravijo, da je Sredozemlje tisto morje, kjer piha premalo ali pa preveč.
Včeraj, čez noč in danes je pač pihalo premalo.
Na 16. kanalu so Španci v rednih presledkih obveščali o čolnu, na katerem je neznano število oseb, in ki pluje, ali ki ga nosi od Maroka proti španski obali. Naj imamo oči na pecljih in naj jim sporočimo, če kaj vidimo, pravijo. To novico so objavljali preko nujnega sporočila pan-pan. To pomeni, da je vsakič naša VHF-postaja sprožila zelo glasen alarm. Postaja je spodaj v salonu. Kdor je vozil, je moral dol in pritisniti gumb za potrditev in s tem utišati piskanje. Zadeva mi je šla čez nekaj ur že tako na živce, da sem pač ugasnil VHF-postajo. Ne vem, zakaj ne morejo takega rutinskega obvestila (ki je že tri dni povsem enako) sporočati z navadno objavo.
Ponoči je bila plovba mirna in skoraj dolgočasna. Le nekaj ur je bilo mogoče jadrati. Je pa zanimivo, da se je ladijski promet že kar zgostil. Ne le velike ladje, ki vozijo skozi Gibraltar. Dosti je tudi lokalnega prometa. Imela sva nekaj srečanj z jadrnicami in gliserji. Dve jadrnici celo na manj kot 100 m, kar je za ponoči za odprto morje zelo blizu.
Kar je zanimivo pri tej plovbi, je tok, ki se zelo spreminja. Na iste obrate je hitrost včasih 7, včasih pa dobre 4 vozle. Če pa je tok delno z boka, je treba smer plovbe spremeniti za 10 ali 20 stopinj, da ohranjaš pravo smer plovbe.
Pozna se tudi, da smo precej bolj na zahodu, saj se je zdanilo šele proti osmi uri zjutraj. Imamo pa še vedno isti časovni pas kot Ljubljana.
Pred Gibraltarjem so nas prišli pozdravit vsi delfini, ki smo jih prej videvali zelo redko. Vsakih nekaj minut je priplavala kakšna jata. Tudi tune, ki so lovile in skakale iz vode, smo videli. Pa seveda ogromno nesnage – v glavnem lesa in trstičja.
Kot se za angleški teritorij spodobi, je bila skala v megli, deževalo pa danes ni.
Je pa cel dan kar visoka vlaga.
V marini v La Linei smo se dobili s posadko STABO za pet minut. Hja, ni bilo ravno pet minut. Pa še dosti se imamo za pomeniti. Tudi Dream time je tu. Z njimi se dobimo jutri.
Joj, skoraj bi pozabil: Ker je bila plovba tako mirna, sem izkoristil priložnost in zlezel v "podzemlje" Herona in (za zdaj provizorično) povezal dva instrumenta: Chart plotter in AIS. Še malo sprehajanja po nastavitvah obeh naprav in HURA.
Sedaj na chart ploterju vidimo barke, ki oddajajo AIS-signal. Ni treba več dol v salon, da vidiš, kdo te »napada«.
S tem projektom sem odlašal v nedogled, ker pač ni bil nikoli na vrhu spiska, čeprav bi to lahko naredil že pred leti.
Danes pa malo prej spat, da nadoknadimo prepluto noč.
Od izplutja v Almerimarju včeraj opoldan do pristanka pri Gibraltarju v La Linei danes ob 14:00 (se pravi v zadnjih 26 urah) smo prepluli 133 milj, motorirali kar 23 ur. Od starta smo prepluli 2519 NM, motornih ur je 5656.
La Linea, 98. dan
Danes je za naju poseben dan. 21. septembra sva si namreč pred mnogo leti rekla ja.
Dan se je začel kaotično. Hotel sem na WC, a nisem našel kartice, ki odpira vrata. Vse sva preiskala, a kartice ni in ni bilo. To se meni po navadi ne dogaja. Ne izgubljam ključev in podobnega ...
Kličem na recepcijo, kjer mi povejo, da so mi kartico izdali in da sem jo očitno nekje izgubil. Tam je niso našli. Grem pač po novo. Po vodi je recepcija čisto blizu, po kopnem pa je pot okrog cele marine kar dolga. Dajo mi novo kartico, samo še čakam, da mi zaračunajo 10 evrov za izgubljeno, ko gospodična ugotovi, da stare kartice ne more stornirati, ker je ni v sistemu. Očitno je (druga) gospodična včeraj sicer vzela kavcijo, a mi je nekako pozabila dati kartico. Jaz pa po celonočni pasaži tudi nisem opazil, da je ni. No, glavno, da sedaj kartico imamo in lahko hodimo po marini.
Dopoldan greva na sprehod po La Linei.
V vodniku piše, da je mesto precej razštelano in imajo prav. Mesto nima neke duše. Ni starega mestnega jedra, ni neke zgodovine. Vse je videti kot nekaj na hitro na kup zmetanih spalnih naselij.
Trgovina, v katero sva zavila po kruh in nekaj malenkosti, me je spomnila na stare socialistične čase pred tridesetimi leti. Prodajalcev je bilo v trgovini več kot kupcev, a kljub temu je bila storitev slaba. Vsi prodajalci so se zbrali namreč na zelenjavnem oddelku (in s tem praktično preprečili kupcem, da bi kupovali zelenjavo) in vneto debatirali. Spominjalo me je na socialistične samoupravne sestanke kolektiva. Čakali smo na kruh, čakali smo, da odklenejo omaro z vini (to, da je ves alkohol pod ključem, tudi kaže to, v kakšnem stanju je La Linea), čakali smo na blagajni, čeprav smo bili skoraj edini, a je blagajničarka pozabila kodo za odklepanje aplikacije in so ji prišli trije na pomoč.
No, občasno je treba to spet videti, da se zavemo, kako dobra je storitev povsod drugod. Proti večeru smo se dobili z Američani, potem pa sva si pripravila slovesno večerjo.
Glede na videno v mestu raje nisva tvegala z večerjo kje zunaj. Na Heronu se vedno dobro jé. Spomnil sem se barke Mala, ker danes bi si pa celo jaz vzel čas in bi zakuril pravi žar na pravo lesno oglje. Tak krasen kos dobro uležane govedine bi si to zaslužil. No, tudi na plinu pečeno meso je bilo izvrstno. Poplaknjeno s požirkom španskega vina, ki je bilo povsem spodobno, kar pri Špancih ni vedno slučaj.
Slikal danes nisem, ker kaj pametnega tule tako ali tako ni. Bom dal jutri kakšno slikico z Gibraltarja (mogoče).
La Linea, 99. dan
Današnji izlet v Gibraltar se je začel v oblačnem vremenu, vmes je celo majčkeno rosilo in sva celo vedrila na barki Stabo. Šla sva peš. V Gibraltarju sva bila že dvakrat, a sva obakrat bila z barko nastanjena v marini. Tokrat pa smo vezani v Španiji.
Sprehod do meje in čez mejo je zanimiv (za prvič), najbolj razburljivo pa je, ko prečkaš vzletno pristajalno stezo. Če pristaja ali vzleta letalo, prižgejo rdečo luč in avti ter pešci počakajo, da letalo švigne mimo. Nam ni bilo treba čakati.
Gibraltar je tako angleški, kot je na jugu Španije lahko. Angleško obarvani avtobusi, stara rdeča telefonska govorilnica, koši, korita rož in ograje so enaki kot v Londonu, bobiji imajo podobne uniforme kot na otoku. Hiše imajo imena, valuta je britanski funt.
Ampak: vozijo pa po desni in večina ljudi, s katerimi pride turist v stik, bolje govori špansko kot angleško. Jasno, saj so Španci, ki se vsak dan vozijo na delo v Gibraltar.
Ponudba v gostinskih lokalih je mešanica različnih kultur, v trgovinah pa je odvisno od tega, v katero verigo sodi trgovina.
Ko sva prišla v Morrison, je bilo v glavnem vse angleško.
Takrat sem bil že pošteno lačen in v trgovini imajo menzo. Na jedilniku pa dosti pravih angleških jedi. Vem, da bi moral poslušati admiralico, ki je rekla, naj greva kam drugam, ampak lakota je bila pri obeh huda in sva naročila kar tam. No, ja, ponovili ne bomo. Saj se je dalo pojesti, ampak ni bilo na nivoju. Edino angleško točeno pivo je bilo dobro. No, pa čaj tudi, ampak kaj lahko zamočiš, ko daješ vrečko v vročo vodo.
Vseeno pa je bilo to bolje, kot iti lačen v trgovino, če moraš potem vse nakupljeno nositi dobre tri kilometre daleč.
Kupila sva nekaj »nujnih« angleških stvari, brez katerih Lili ne zna živeti (Custard, lemon curd, Bushmills, Ginger kukije ...).
Sprehod je bil lep, a ko sva stopila nazaj na Herona, sva bila super vesela. Zvečer pa na kratko na en klepet k prijateljem, zato raje napišem dnevnik že zdaj.
La Linea – iz marine v zaliv, 100. dan
Tisto »zvečer pa na klepet k prijateljem« se je seveda zavleklo. Na Stabo imajo eno dobro hišno vino in so nabavili zaloge. Hja, danes ga nimajo več.
Dopoldan greva na potep po La Linei in v Mercadono po nekaj stvari (med drugim po nekaj tistega vina, ki se ga pije na Stabo). Na poti tja opaziva lokalček, kjer domačini jedo churros in papitas.
To je značilna jed teh krajev in seveda je treba pokusiti.
To je neko testo (voda, sladkor, sol, olje, moka), ki ga stiskajo skozi vrečko za okraševanje in ocvrejo v olju.
Ocvrtki so kot dolge klobase in to se potem namaka v vročo čokolado.
Stvar je bila (vsaj v tem lokalu) zelo, zelo mastna.
Po taki malici naju je resno minila želja po mastni ali sladki hrani – vsaj za cel dan.
Plan za popoldan je bil spet izlet v Gibraltar. Malo pogledat čendlerije in spit kako dobro pivo. A po tisti malici se nama ni dalo nikamor. Zato sva plačala marino in se premaknila ven na sidro. Vreme se je stabiliziralo, oboji prijatelji pa so nekam šli (eni na dvodnevni izlet s trajektom v Afriko, drugi pa so odpluli naprej). Ni več razloga, da visiva v marini. Meni je življenje na sidru stokrat lepše kot pa v marini.
Ideja je bila, da se malo skopava v morju. A veter je pihal ravno dovolj, da človek ni imel prav nobene želje, da bi se zmočil. Proti večeru sva celo oblekla dolge rokave (Lili flis in dolge hlače). Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali še čevlje in nogavice.
Ko sem Američana pred dnevi vprašal, ali imajo na barki gretje, je rekel, da seveda ne. Če bi potrebovali gretje, to pomeni, da so na napačni geografski širini. On kruza že dolga leta in bo že vedel, kaj je prav.
Jutri pa tankat v Gibraltar – duty free – in premik malo naprej.
Plovba skozi ožino zahteva nekaj planiranja – proučitev plime in oseke. Če greš po napačni poti ali v napačnem času, imaš v nos 3 in več vozlov toka, če pa še malo piha, je toka lahko 6 vozlov. Tako vsaj piše v pilotu. Žal je najboljši čas za prehod jutri dokaj pozno v dnevu, tako da se bova morala kar potruditi, da prideva še podnevi do naslednjega postanka.
Zdaj vstopamo v Atlantik in tu je plovba precej drugačna. Plima in oseka krojita čase vplutja in izplutja v marsikatero luko. Če zamudiš, moraš čakati dolge ure, da lahko spet navigiraš preko vhoda.
| < Cartagena - Agua Amarga | Plovba od La Linea do Rota > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
