Zadnje iz eTrgovine

29.99€

NAVTIČNI PRIROČNIK je praktični vodnik domačega avtorja, ki v besedi in sliki razumljivo pojasni osnovne pojme iz oceanografije, meteorologije, navigacije, pomorskih veščin ter varnosti na morju.

Podrobne razlage spremljajo čudovite barvne fotografije, skice, tabele in drugo slikovno gradivo. Knjiga zaobjema temeljna in poglobljena znanja, ki naj bi jih imel vsak izkušen pomorščak in vsakdo, ki se ljubiteljsko podaja na morje.

VSEBINA

OCEANOGRAFIJA  - valovi, plimovanje, morski tokovi

METEOROLOGIJA - osnovni meteorološki pojmi, oblaki, lokalni veter, svetlobni pojav v atmosferi

NAVIGACIJA - pomorska karta, sistem pomorskih oznak, magnetni kompas, kurz in hitrost, terestična navigacija, navigacija ponoči, pravila o izogibanju trčenju na morju

POMORSKE VEŠČINE - vozli, pristajanje, sidranje, vleka na morju

VARNOST NA MORJU - podhladitev, rešilni jopič in pripenjanje, reševanje človeka v morju, pnevmatski rešilni splav, klic v sili

DODATEK - kartografski ključ, pomorske luči, luči plovil in znamenja, zvočni signali, oddajanje klica v sili s pomočjo VHF GMDSS - radijske postaje, zastave mednarodnega kodeksa in fonetična abeceda, Beaufortova lestvica


O avtorju

Igor Orlov je prve nevihte in zarje doživel že v otroštvu, na plovbah z dedkom z otoka Zlarina. Jadral je na jadrnicah vseh tipov in velikosti, tudi v zelo zahtevnih zimskih razmerah v Biskajskem zalivu, Rokavskem prelivu in Baltiku. Med drugim se je kot taktik in drugi skiper leta 2001 udeležil regate Fastnet ter prejadral več tisoč milj kot skiper 26-metrske jadrnice La poste. Diplomiral je iz meteorologije na Fakulteti za fiziko v Beogradu. Naziv Yachtmaster je pridobil v Veliki Britaniji, kjer je na Jadralski akademiji z odliko zaključil znameniti študij Professional Crew and Skipper Training. Je avtor številnih strokovnih člankov, testira jadrnice ter motorna plovila za slovensko navtično revijo. Leta 2009 je ustanovil jadralno šolo North Adriatic Sailing Academy.

Iz predgovora

V knjig so združena zelo različna znanja in veščine, ki jih mora obvladati sleherni pomorščak. V njej boste našli dragocene razlage in odgovore na številna pomembna vprašanja o morju, vremenu, navigaciji, plovbi in varnosti. Nazorne fotografije in risbe vam bodo popestrile branje in olajšale razumevanje tega preglednega priročnika, zato boste tudi med plovbo hitro našli ustrezno informacijo ali navodilo.  Prepričan sem, da bo bogata in poučna vsebina te knjige številnim navtikom odstrla nova obzorja ter jim omogočila varnejše doživetje morja in plovbe.

Dušan Puh

O knjigi: 

  • avtor: Igor Orlov
  • dimenzija: 270 x 200 mm,
  • obseg: 192 strani
  • vezava: integralna vezava
Igor Orlov - Navtični priročnik

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

5. dan: Vieste - Cala di Pugnochiuso - Barleta

Prvi plov:
Dan se začne zgodaj. Ponoči je začelo barko na sidru rolati in proti jutru se ne da več spati. Veter je še vedno SZ, a valovi se ukrivijo okrog rta in nas zadenejo z boka. Niso veliki, a očitno so ravno prave frekvence, da nas pošteno ziblje. Ker ob 4. zjutraj Lili ni za to, da se “zarolam” nanjo, pač vstanem in dvignem sidro. Najprej sem mislil direktno JV proti Bariju, pa si premislim in zavijem na JZ ob obali ostroge. Kmalu je val precej manjši in po 7 miljah najdem lep zalivček Cala di Pugnochiuso. Vržem sidro.
Zaliv je lep, žal je tako lep, da mimo nas pluje cel kup turističnih čolnov. To so neki odprti avtobusi na vodi. 50 to 70 turistov natlačijo na odprt čoln, ki nima prav nobene sence in jim razlagajo lokalne znamenitosti, kot so recimo luknja v skali ali ozek prelivček med čerjo in obalo. Sidro ni najbolje prijelo, zdi se, da je na dnu tanka plast peska na gladki skali, zato greva pogledat, ko greva tako ali tako šnorkljat. Pa žal sidra ne najdeva. Vsega dobrih 10 m globine je, a vidljivost je morda meter do dva. Jaz pogledam še pod barko: za zdaj Coppercoat dela odlično – ampak saj je šele dobra dva meseca v vodi. Tudi drugo je BP. Propeler se lepo in mehko zlaga, krmilo je OK., cev za hlajenje osi je cela polna vode in notri ni zraka. OK.
Voda je topla in odločiva se, da tu ostaneva čez noč. Ampak popoldne se veter malo okrepi in mene ima, da bi odrinil naprej. Smer vetra je ugodna za prečenje zaliva. Rečem zaliv, a v resnici je to skoraj manjše morje – zaliv je širok več kot 35 nm. Za povrh nisem prepričan o tem, kako bi držalo sidro, če bi se veter okrepil. Pa odplujeva. Še prej pa odplavava do znamenite “špilje”, ki si jo je čez dan ogledalo na stotine in stotine turistov. No ja, nič posebnega. Mala vdolbina v skali, notri gnezdijo hudourniki, voda v jami je polna ptičjih iztrebkov.v.

Drugi plov:
Ob 15. uri dvigneva sidro in se usmeriva proti Barletti. V navtičnem vodniku piše, da lahko tam sidraš znotraj valobrana. Nisva želela še ene slabe noči. Ko spet dobimo GPS signal, Lili ugotovi (na noonsite), da v Barleti ne dovolijo več sidranja znotraj luke. Šment (no, uporabil sem drugo besedo, a ta je lepša za napisati). Tu ni ravno zalivov za vsakim vogalom, tako kot na V obali Jadrana. Usmeriva se v Trani, nekaj milj vzhodneje. Bomo videli, kako je. Če bo za sidro neudobno, lahko greva še zmeraj v marino. Poskusiva sidrati vzhodno od luke, a dno izredno slabo drži. Greva raje zahodno od luke, kjer je mivka. Sidrava pod veliko katedralo. Če so naju včeraj zbudili valovi, naju bodo jutri zvonovi. A tega vsaj ne pričakujem ob štirih zjutraj.
Spi se dovolj dobro. Malo rola, a ni prehudo.

Preplute milje: 7 + 34 =41, motorne ure 5401. 4 nove ure za 41 milj je OK, če računam, da smo dvakrat iskali primerno sidrišče.

6. dan: Barleta - Mola di Bari

Heron: Tomaž Pelko

Okrog 10. ure startava. Valov praktično ni, vetra je slabih 10 vozlov z boka. Na vsa tri jadra Heron drsi s petimi vozli kot po oblaku. Za zajtrk pojeva še zadnja sosedova prepeličja jajčka. Hvala Irena. Med plovbo grem malo spucat barko pod podnicami – prej ni bilo časa. Popoldne se zasidrava za eno kopanje. Veter se medtem obrne čisto v nos, tako da zadnjih 8 milj odmotorirava, da prideva še ob svetlobi v Mola di Bari. Tu je možno sidrati znotraj luškega valobrana. Kar dobro je zaščiteno (razen s severa). Voda je tudi znotraj valobrana primerna za kopanje. Danes spustiva čoln in prvič po enem tednu stopiva na kopno. Mestece je živahno, ljudje so super prijazni in ko en par vprašava, katera picerija je dobra presenečeno ugotoviva, da par dobro govori angleško (sta delala nekaj let v ZDA).

Po nasvetu greva od skoraj praznih picerij do picerije Angelo. Tu se tare ljudi, vrsta pred vrati, pice nosijo tudi domov. Kljub gneči se nekako prebijeva blizu vhoda, prijazna šefica ravno pred nama odslovi en par, češ da ni več prostora. Odločim se, da vseeno še jaz vprašam. Najprej reče, da so čisto polni, ko pa vidi najin žalosten izraz, si premisli in poklice natakarico in ji nekaj naroči. Slediva ji, in ona od rezervirane sestavljene mize za dva prsta odmakne eno mizo, preuredi stole in nama pokaže, kam se lahko stisneva. Yeees. Svetuje, katero pivo je dobro – ker ne poznam teh znamk, se ji prepustim, Lili pa vzame rdeče pivo. Moje je bilo odlično klasično nemško pivo (4 sestavine in nič drugega), malo močnejšega okusa in izrazitejše hmeljeve grenčine. Super za ta vroč večer. Lilkino “birra rosso” pa je še bolj prijetno presenetilo z rahlim dimljenim priokusom oglja (jaz bi ga opisal kot malo zažgano pivo). Naročiva eno pico in eno lokalno specialiteto, za katero se ne spomnim, kako se ji reče, a je podobno ocvrti pici kalcone. Oboje je odlično. Potem pa še na sladoled. Lep večer. Odveslava nazaj do barke in kmalu mrkneva.

Preplutih 37 milj, motorne ure 5403 (dve novi uri), trip do sedaj 406 milj.

7. dan: Mola di Bari

Heron: Tomaž Pelko

Spiva v redu, saj je mirno, ko me prebudi močan pok. Stresem se in pomislim, ali se je strgal snubber, ali je počila veriga, ali pa je nekaj udarilo ob našo barko. Skočim iz postelje in zdrvim ven. Ne nosi nas proti valobranu, nič ni ob naši barki, ko še enkrat močno poči.
Aha. V pozdrav prazniku ribičev streljajo z močnimi petardami. Ob svitu. Mamu jim …
Na valobranu je parkiran en kombi, ob zidu valobrana pa nekaj, kar je videti, kot razstava topovske municije s soške fronte. Okrog tega se potika pet ljudi. Očitno bo še pokalo.

Zjutraj se praznik nadaljuje. V pristanišču imajo cel žur. Mažoretke, povorke z zastavami, orkestri in toliko ljudi, da je čudno, da noben ne pade s pomola v vodo. V pristanišču je precej več kot 20 ribiških bark (ki so okrašene z zastavicami in na novo pobarvane ali vsaj očiščene do sijaja) in na vse se krcajo ljudje. Na vhodu v luko je čoln obalne straže z modrimi lučmi, ki preprečuje množici čolničkov, da bi povsem zaprli izhod iz luke. Barke druga za drugo zapuščajo luko. Me prav zanima, koliko je registrirana kapaciteta ljudi za take barke, a nekaj sto na barko zagotovo ne. Ena zadnjih gre ven večja barka s kipom madone, za njimi pa še vse, kar ima motor in plava na vodi.

Fantje na valobranu začnejo s kanonado. Upam, da mi ne zažgejo novih jader! V vodo ob Heronu (jasno, da piha proti nam) padajo ostanki petard, zrak je poln vonja po smodniku, ob močnih pokih pa se trese cela barka. Fantje mislijo resno.

Pijeva kavico in se poskusiva vživeti v splošno praznično vzdušje. Ven ne izplujeva, da ne izgubiva mesta na sidru za valobranom. To se je pokazalo kot dobra odločitev, saj se, potem ko se povorka vrača, sidrišče napolni do zadnjega kotička. Sidrišče je znotraj valobrana v samem vhodu v luko – torej ni dosti prostora, pa še precej plitvo je. Midva sva sidrana na 4 metrih, večina je okrog 2 m, velik del pod 2 metra.

Danes ostaneva še kar tukaj.

Nadaljevanje sledi, do zdaj danes preplute milje: 0.

Zvečer odveslava v mesto, čoln pustiva na sipini ribiškega pomola. Mestece je res lepo, še vedno pa se čuti praznični vrvež. V vsaki drugi ulici je cerkev in v večini poteka maša, ljudje lepo pojejo. Noge naju kar same zanesejo do picerije Angelo (drugič). Danes pica s školjkami. Nikoli ne jem pice s školjkami, a stalni gostje pravijo, da je odlična. Imajo prav.

Heron: Tomaž Pelko

Še na sladoled, kratek sprehod po mestu in domov na barko. Ravno se spravljava spat, ko do naju prideta dva Italijana in nekaj govorita. Nekako se sporazumemo: Zvečer bo pa res velik ognjemet, policija mu je naročila, naj izprazni sidrišče, da nam ne zažgejo barke. Naj mu slediva. Se bomo vezali v luki ob bok kake ribiške barke. Vmes je, kot pravi Italijan, ves čas na telefonu. Verjetno s policijo, port capitanom in gasilci. Nekako mu sledim, da se izognemo plitvinam. Še enkrat me vpraša, koliko imam greza (2,1 m). Lili medtem v temi namešča bokobrane, na glavnem trgu je žur v polnem razmahu, tako da zaradi silnega hrupa in bliskanja luči ne vidim dobro njegove male celke, sploh pa ne slišim, kaj govori. Aha, dobil je obvestilo, da s takim grezom ne moreva v luko. Zastonj sva vlačila ven bokobrane in vrvi. Nama bo odkazal sidrišče čisto blizu luke, kjer je še dovolj globoko, a hkrati dovolj daleč od linije ognja. Veter kar dobro vleče, on se ustavi in mu ni jasno, da jaz brez bowtusterja ne morem zaviti v veter, če nimam vsaj nekaj hitrosti, tudi tega ne, da če se ustavim, me veter odnaša na skale. Malo sem že živčen, pa še bojim se, da bi Lili, ki v temi skače po palubi in enkrat namešča in potem pospravlja vrvi in bokobrane, v zibanju brcnila v kako bitvo. Vmes še igra relejno postajo komunikacije med gliserjem in mano. Možak se je namreč spravil tako blizu mojega premca, da ga ne vidim več. Še dobro, da ga lovim na radarju, da ga ne povozim. V 2,4 m vode vržem sidro. V meni vre. To ni pametno! Če se veter obrne, bova na skalah! On bi pa, da grem še nekaj metrov naprej. Potem mu spet zvoni telefon. Potem se mi na dolgo opravičuje. Obalna straža ga je ravno obvestila, da tudi tam ne smemo biti in da moramo zapustiti luko vsaj do 01. ure zjutraj, ko se lahko vrnemo. Ura je že krepko čez 23., ognjemet se bo vsak čas začel.

Dvigneva sidro, in se ob glasni glasbi z glavnega trga in popolni temi v luki odplaziva med čermi ven. Izhod iz luke je le nekaj metrov od ognjemeta, ki so ga postavili na valobran.

Prideva iz luke, preden se ognjemet začne. Odplujeva malo proti SZ in vrževa sidro v 7 m vode. Natočiva si en dober whisky in se pripraviva na ognjemet. Spektakel je bil neverjeten. V vodo, kjer sva bila sidrana čez dan so padali goreči ostanki petard. Še dobro, da so naju prepodili.

Ko se je ognjemet malo pred pol eno zaključil se vrneva nazaj na sidrišče v luki in greva spat.

Heron: Tomaž Pelko

< Heron: Vieste - Mola di Bari    Heron: Mola di Bari – Galiupoli >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji