Zadnje iz eTrgovine

29.99€

NAVTIČNI PRIROČNIK je praktični vodnik domačega avtorja, ki v besedi in sliki razumljivo pojasni osnovne pojme iz oceanografije, meteorologije, navigacije, pomorskih veščin ter varnosti na morju.

Podrobne razlage spremljajo čudovite barvne fotografije, skice, tabele in drugo slikovno gradivo. Knjiga zaobjema temeljna in poglobljena znanja, ki naj bi jih imel vsak izkušen pomorščak in vsakdo, ki se ljubiteljsko podaja na morje.

VSEBINA

OCEANOGRAFIJA  - valovi, plimovanje, morski tokovi

METEOROLOGIJA - osnovni meteorološki pojmi, oblaki, lokalni veter, svetlobni pojav v atmosferi

NAVIGACIJA - pomorska karta, sistem pomorskih oznak, magnetni kompas, kurz in hitrost, terestična navigacija, navigacija ponoči, pravila o izogibanju trčenju na morju

POMORSKE VEŠČINE - vozli, pristajanje, sidranje, vleka na morju

VARNOST NA MORJU - podhladitev, rešilni jopič in pripenjanje, reševanje človeka v morju, pnevmatski rešilni splav, klic v sili

DODATEK - kartografski ključ, pomorske luči, luči plovil in znamenja, zvočni signali, oddajanje klica v sili s pomočjo VHF GMDSS - radijske postaje, zastave mednarodnega kodeksa in fonetična abeceda, Beaufortova lestvica


O avtorju

Igor Orlov je prve nevihte in zarje doživel že v otroštvu, na plovbah z dedkom z otoka Zlarina. Jadral je na jadrnicah vseh tipov in velikosti, tudi v zelo zahtevnih zimskih razmerah v Biskajskem zalivu, Rokavskem prelivu in Baltiku. Med drugim se je kot taktik in drugi skiper leta 2001 udeležil regate Fastnet ter prejadral več tisoč milj kot skiper 26-metrske jadrnice La poste. Diplomiral je iz meteorologije na Fakulteti za fiziko v Beogradu. Naziv Yachtmaster je pridobil v Veliki Britaniji, kjer je na Jadralski akademiji z odliko zaključil znameniti študij Professional Crew and Skipper Training. Je avtor številnih strokovnih člankov, testira jadrnice ter motorna plovila za slovensko navtično revijo. Leta 2009 je ustanovil jadralno šolo North Adriatic Sailing Academy.

Iz predgovora

V knjig so združena zelo različna znanja in veščine, ki jih mora obvladati sleherni pomorščak. V njej boste našli dragocene razlage in odgovore na številna pomembna vprašanja o morju, vremenu, navigaciji, plovbi in varnosti. Nazorne fotografije in risbe vam bodo popestrile branje in olajšale razumevanje tega preglednega priročnika, zato boste tudi med plovbo hitro našli ustrezno informacijo ali navodilo.  Prepričan sem, da bo bogata in poučna vsebina te knjige številnim navtikom odstrla nova obzorja ter jim omogočila varnejše doživetje morja in plovbe.

Dušan Puh

O knjigi: 

  • avtor: Igor Orlov
  • dimenzija: 270 x 200 mm,
  • obseg: 192 strani
  • vezava: integralna vezava
Igor Orlov - Navtični priročnik

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

27. dan: Capri–Sorrento

Zjutraj se na vesla odpraviva v mesto. Kar daleč je za veslati, kake pol milje. Na srečo je s tokom, vetrom in valovi (mogoče se bo za nazaj veter obrnil). Pri neki restavraciji vprašava, ali lahko tam pustiva čoln. Seveda ne. Naj greva okoli rta, tam je za čolne. Priveslava okoli rta, tam pa velika tabla: Samo za vkrcanje/izkrcanje, prepovedano zadrževanje v tem območju ...
Vseeno grem nekam vprašat, pa mi povejo, da tam policija računa po 250 evrov, če pustiš čoln in da so dosti tu.

Očitno naju Capri noče. Midva pa sedaj tudi Caprija ne. V petih minutah, kar sva bila, je ob malem pomolčku pristalo in odložilo ali naložilo človeški tovor kar nekaj plovil.Do zdaj še nisem videl, da bi imeli dingiji bow trusterje. Očitno je vse mogoče in tu jim pride zelo prav.Veslanje nazaj je bilo nekaj težje. Morje je tu zelo valovito zaradi nenehnega prometa. Najhujše so turistične ladjice, ki plujejo v polizpodrivnem načinu in po zvočnikih glasno nekaj razlagajo.

Dvigneva sidro in izplujeva. Greva še okrog otoka. Ker lepo piha, seveda jadrava. Skoraj čista krma, najprej na genovo, potem pokrajšam genovo, potem jo nadomestim s solentom. Na severni strani otoka pa je veter seveda v nos, zato pospravim jadra in vključim motor. Tako ali tako si ogledujeva okolico in to je lažje, če si bolj okreten med slalomsko vožnjo med ovirami. Tu je res dosti prometa.

Nato eno lepo prečenje nazaj na celino v Sorrento. Uboge motornjake (tiste pod 20 m) je kar dobro razmetavalo, nama je samo tu in tam malo zalilo palubo. V Sorrentu sidrava blizu marine Piccola. Marina Piccola je večja od obeh marin, v mestu je še ena manjša in ne boste verjeli, manjši se reče marina Grande. Da se lažje orientiraš. Nekaj se igram z motorčkom na čolnu in mi ga uspe vrniti med žive. A ker ne vem natančno, kaj je bilo narobe, imam slab občutek.

Zvečer greva v luko (marino Piccolo) in spet je tar cirkus najti prostor, kjer bi lahko pustil dingija. Pa se narediva malo Francoze in vprašava, ali lahko postiva čoln zraven gliserja obalne straže (Guardia Costiere). Ravno toliko je bilo še prostora za njim. Fantje v uniformah (majčka z napisom Guardia Costiera) na moje začudenje rečejo, da lahko. A samo, če bova v bližini. Ker sicer nama bo kaj zmanjkalo. Motor, bencin, vesla ali pa cel čoln...

Ja, ves čas ga morava imeti na očeh, ker tukaj kradejo kot srake. Ne morem verjeti. Sem mislil, da so oni tam, ker so v pripravljenosti za akcijo na vodi – očitno čuvajo samo svoj čoln.
No, ja greva pač v restavracijo s pogledom na čoln. Tako ali tako, da pričakujeva visoko ceno. Edini nobel lokal v marini, mize nad vodo, debeli in čisti prti, pa še pogled na najin čolnič. Pa je bilo še znosno. Kakovost znosna. Potem jo jaz mahnem gor v hrib do prve trgovine (Lili pa čuva čoln). Tale Sorrento je namreč na vrhu visokih skalnih klifov. Splošni vtis kraja: turistična konfekcija. Nič posebnega. Še najbolj zanimive so v skalo vklesana in s predori opremljena stopnišča od hotelov do morja.

Preplute milje danes 15 (po logu 16) skupaj 1072, motor ima 5486 ur (1 nova ura).

28. dan: Sorrento–Baia

No, pa se je zgodilo tudi nama.
Nama, ki z nasmehom gledava čartriste, ki ne znajo sidrati. Nama, ki sva se že rodila pametna in potem je šlo samo še na bolje ...

Heron: Tomaž Pelko
Ponoči se zbudim, pogledam ven in ugotovim, da nisva več tam, kjer sva bila zvečer. Popustilo nama je sidro. Lepa reč. Prižgem instrumente, globina utripa – se pravi več kot 100 m. Prižgem radar – okoli naju nič, v kar bi lahko trčila prihodnjih nekaj minut. Lili je seveda tudi zunaj.

Zgodba v glavi se mi počasi sestavlja: Obala Sorrenta je strm 50 m visok klif. Obala spodaj je ozek pas plitvine (globina 5 do 10 m), potem pa se le-ta strmo spusti v globino. Le 100 m od 10-metrske obale je globina že čez 30 m.

Ko sva sidrala, je pihal veter z morja proti klifom. Prostora ni bilo prav dosti. Na 10 m vrževa sidro, malo zategneva, da se veriga napne, potem zategneva še bolj. Vsaj 1800 obratov je dala Lili (jaz sem bil spredaj na sidru). Sidro se zakoplje v pesek in drži, kot bi ga zabetoniral. Dam še snubber (sidrni amortizer, ki blaži sunke) in to je to. Enaka procedura, kot vedno. Kaj me briga, kaj piše na karti – vedno zategneva sidro, da vidiva, če drži. Izjema je lahko le kratek postanek za kopanje.

Ponoči nas je prešla fronta, veter se je okrepil in obrnil, verjetno je svoje prispeval še katabatični učinek visokih klifov. Skratka, ko je barka potegnila stran od obale, se je sidro (kot je normalno pri obratu za 180 stopinj) izruvalo, se obrnilo in se hotelo ponovno vkopati. A tu je bil problem. Bili smo že na klancu. Na strmem klancu. Čeprav je sidro poskusilo riti navzdol, ga je veriga vlekla navzgor, klančina pa mu je jemala material. Možno je, da tu tudi dno ni bilo več kompaktno, saj se pesek ves čas usipa v globino. In globina je bila takoj 20 m, kar je seveda premalo za dobrih 30 m verige. In potem je bilo takoj nad 50 m globine in sidro je viselo v vodi.

Očitno sva se brez praske odpeljala med večmilijonsko jahto (dolžine precej nad 50 m) in veliko jadrnico (ocenjujem, da je bila dolžine pribl. 25 m) in morda še mimo koga tretjega. Stanje: ura je 3.45. Počasi drsiva s premcem obrnjena v veter. Hitrost 1,6 vozla. Smer severovzhod (NE). Od obale sva oddaljena morda 500 m. Neposredne nevarnosti ni. Piha jugozahodnik (SW) 20 vozlov z nekaj močnejšimi sunki in (po napovedi) s tendenco obračanja v zahodnik (W) in čez dan v severozahodnik (NW). Tudi okrepil naj bi se. Najin cilj za ta dan je na sever, čez Neapeljski zaliv. Odločitev pade skoraj v trenutku. Če smo že zbujeni, je najbolje, da gremo na pot zdaj, ko je veter še iz prave smeri in so valovi še znosni. Čez dan bo težje.

Tedaj opazim v bližini luči. Velika jadrnica je – tista, ki je bila sidrana zraven nas. Proti nam gre. Hitro prižgem motor, Lili prižge navigacijske luči in ugasne sidrno luč. Oni zapeljejo mimo naju na razdalji dobrih100 m, potem pa začno obračati nazaj proti obali. Očitno so opazili, da driftamo v noč in so prišli pomagat, ali pa je odsidralo tudi njih in so se šli nazaj sidrat. Ne vem. Na VHF-u je tišina, AIS-a oni nimajo prižganega. Dvignem sidro, zmeniva se, kdo bo prevzel prvo izmeno in greva na pot. Lili gre spat, jaz pa ugasnem motor in razvijem malo jadro solent. Kot vetra je najprej 110 stopinj, a se kmalu spremeni v 90. Valovi so vedno večji in imava jih skoraj v bok. Ni udobno, a je še varno. Veter se okrepi na 25 občasno nekaj malega nad 30 vozlov. A to niso sunki kot od burje. Tukaj veter zvezno narašča, doseže maksimum in potem zvezno upade. Če ne bi bilo neudobno, bi bilo to krasno nočno jadranje. Nekateri valovi po moji presoji presegajo 3 m, v glavnem pa so med 1,5 in 2 m. Ne znam dobro oceniti višine valov, a če stojim v kokpitu so moje oči pribl. 2,5 m nad gladino. Ko mi val povsem zakrije otok Capri, je torej val visok več kot 2,5 m. Noč je bila nemirna, jadranje dokaj hitro. Vmes smo imeli bližnje srečanje z eno ogromno potniško ladjo. Moral sem upočasniti in malo spremeniti smer, ker pred njih se pa že ne bom metal, čeprav imam po pravilih prednost (sem na jadra, pa še z leve prihajajo).

Heron: Tomaž Pelko

Še nekaj velikih jaht je bilo na vodi – iskali so bolj varen pristan. Okrog sedmih sidrava za svetilnikom pred mestom Baia na severni strani Neapeljskega zaliva. Tu bi moralo biti varno, da prebrodimo ta dan in noč, ko so napovedani močni severni in severozahodni vetrovi. Čez dan se sidrišče napolni s še nekaj barkami. V glavnem so to velike jadrnice in jahte. Po mojem smo tule edini pod 20 ali 25 m. Dan mine brez zapletov, z nekaj plohami in nekaj močnejšimi sunki vetra. Upam, da bo noč mirna, ker zdajle žvižga kot pri norcih (aja, to ni uradna mera za hitrost vetra). Pač piha.

Preplute milje danes 17 (po logu 20 – ker smo bili zelo nagnjeni, lahko log kaže malo narobe) skupaj 1090, motor ima 5487 ur (1 nova ura).

29. dan: Baia–Gaeta

Ponoči se je veter malo unesel in spalo se je kar dobro. Zjutraj se odločiva: greva pogledat okrog rta. Če bo pregrdo, se vrneva, če pa bo znosno, potujeva naprej. Rt Capo Miseno je kar prometen, pa še školjčišča so nametali povsod. Prebijeva se med linijskimi ladjami in školjkami in zaplujeva proti otočku Procida. Tam se žal nikjer ne sme sidrati (lahko bi šel v marino, če bi našel prostor in imel nekaj sto evrov viška), lahko pa si ga pogledaš z vode. Ko zaplujeva izza rta, je na morju črta. Sedaj sva v normalni temno modri vodi, za črto pa je mlečno svetlo zelena. Črta je skoraj digitalna. Fascinantno. Procida je z morja lepa. Enkrat, ko bo več časa, si jo ogledava.

Heron: Tomaž Pelko

V prelivu med Procido in celino se zdijo valovi znosni. Vremenska napoved (GRIB datoteke) napovedujejo valove 2,5 m in ta večje 3 m. Frekvenca je le 6 ali 8 sekund. To pomeni, da bodo valovi kratki in strmi. 3 m na 15 sekund ne bi bilo panike.
Veter je napovedan za 15 to 18 vozlov iz zahoda (W). Najina smer je severozahod (NW). Se pravi orca v 3 m valove. Se že veselim :-(

Ampak, kar gre. Glavno jadro na prvi krajšavi, pa mali solent. Genova ostane zvita. Na srečo je veter malenkost bolj z juga in vozimo laško orco – pribl. 55 stopinj navideznega vetra. Seveda nosi pršec. Seveda naju zaliva. Ampak, jadramo pa dokaj hitro. Tok je proti nama, razlika v hitrosti, ki jo kaže GPS in hitrosti skozi vodo, ki jo kaže Raymarin, je večji del poti med 1,5 do 2 vozla. Na morju ni žive duše, le v daljavi je kaka linijska ladja. V Gaeti sva hotela sidrati precej globoko v zalivu, saj je na karti videti bolj zaščiten. A takoj, ko zaplujeva mimo rta, se nama odpre pogled na čudovito mestece – očitno stari del Gaete. Morje je za rtom mirno, kot na jezeru. Ob pol osmih zvečer sidrava zraven še ene male jadrnice (samo dvoji smo tu na sidru). Dvesto metrov od nas je velika starinska trijambornica in nekaj vojaških manjših ladij. Na obali je pomorska šola. Nad mestom se bohoti grad. Res je lepo. Umivam si obraz, pa sem še kar slan. Seveda, ko nas je pa 8 ur solilo. Sem bil soljen kot pršut.

Danes se nama ne da v mesto. Pot je bila naporna. Morda jutri...

Preplute milje danes 42 (po logu 49) skupaj 1131, motor ima 5488 ur (samo 1 nova ura, pa še ta je bila pokurjena v glavnem za ogled Procide).

30. dan: Gaeta–Anzio

Danes je na sporedu daljša etapa, zato je bil plan, da se odpraviva bolj zgodaj. A Lili tako lepo spi, da je nimam srca zbuditi in plani so vendar za to, da vemo, ali smo pred ali za planom, ne pa za to, da se jih držimo. Sidro dvigneva šele ob devetih.
Vetra skoraj ni, motorirava. Nato se pojavi nekaj vetra in najprej motorirava in potem jadrava. Morje je gladko in lep dan izkoristiva za žehto. Pred nekaj dnevi sva naredila dovolj vode, sonce pa nama daje elektriko. Lili je zelo zadovoljna s pralnim strojem. To je res velika pridobitev na Heronu. Jaz seveda ulovim vodo, ki izteče iz stroja in dodobra razsolim barko. Vse je čisto, kot iz škatlice. Potem veter malo pade in se greva med plovbo kopat. Smejim se Liliki, ki ima težave zlesti na barko pri hitrosti skoraj 3 vozle, potem pa le obrnem v veter, da malo upočasnimo. Ne bi je rad razjezil, ona ni za take štose.

Heron: Tomaž Pelko

Potem pa se začne veter obračati. Najprej je bil v bok, potem leze vse bolj naprej. Kmalu je orca na polno, potem ne moreva več držati smeri in naju rine proti obali. Tokrat je na morju bolj živahno, saj v prvih petih urah srečava že tri jadrnice. Pred obalo sledi obrat proti vetru in okrog rta. Veter se je nesramno okrepil, valovi tudi. Zvijeva genovo. Prvi večji val pljuskne čez krov. Kako sem žalosten. A sem zato čistil palubo? Seveda kmalu zaliva na vse pretege. Veter se še obrne, piha naravnost iz smeri najinega cilja. K vragu. Zvijem še jadro solnet in spustim glavno jadro. Poje motor. Ampak nikamor ne pridemo. 1800 obratov normalno Herona potiska po gladki vodi s hitrostjo skoraj 6 vozlov. Naša hitrost je 2 vozla. Nabijem plin. 2000 obratov. 2,3 vozle. Nabijem še več plina: 2200, pa 2300, pa potem 2500. To so že obrati, ko je motor nemarno glasen. Še vedno pa gremo le 4 vozle, občasno 5. Ti kratki visoki valovi nas neverjetno ustavljajo. Pogled na log pokaže hitrost okrog 6. Tok je močno proti nam. Nabijamo v valove. Vsake toliko nas zalije. Pršec nas soli. Je.emti, spet je vse slano skoraj do prvega križa.

Še ena jadrnica se prebija v isto smer. Tudi oni nabijajo v val. Občasno vidim njihovo kobilico, ko so na najvišji točki skoka, potem pa sledi vodna zavesa, ko treščijo spet dol. Kdaj se bo to vreme že stabiliziralo? Voda je tu zelo plitva, zadnjih 5 milj vozim na globini pod 20 m. Če hočeva v zavetje rta in blizu obale morava sidrati v plitvo vodo. Sidro vrževa na globino pod 4 m. Še vedno sva skoraj 400 m od obale. Anzio je iz vode videti bedno. Sami neki soc-bloki. Ne greva na obalo. 400 m z dingijem v tem vetru in nekaj vala pomeni, da si moker ko cucek. Saj ničesar ne rabiva. Vile Borgijcev pač danes ne bova videla, če je še kaj drugega v Anziu, pa ne vem. Jutri je spet na sporedu 50 milj. Konec tedna sva zmenjena in bi rada prišla na kraj zmenka. Saj veste, kako pravijo: z jadralcem se lahko zmeniš bodisi kdaj ali pa kje se dobiš. Nikakor se ni dobro zmeniti kdaj in kje. Zato pa tolčeva v to vreme. Tako ali tako hočeva nadoknaditi mesec dni zamude pri odhodu.

Preplute milje danes 50 (po logu 56) skupaj 1181, motor ima 5494 ur (6 novih ur, od tega 2 za zadnjih 6 milj).

31. dan: Anzio–Santa Marinella

Zjutraj prižgem motor in začnem dvigati sidro. Lili še spi. Nisem potegnil še niti nekaj metrov, ko pogledam nazaj in jasno, Lili je v kokpitu za komandami. V pižami. Itak, da jo zbudi že pisk, ki ga dajo od sebe instrumenti, ko dobijo elektriko. Na barki so zvoki, ki se jih naučiš ignorirati in so zvoki, ki jih slišiš tudi med spanjem. Veter je šibak, naravnost v nos, motorirava. Nekaj čez 50 milj imava danes pred sabo. Navigacija in plovba na splošno je zame zanimiv matematičen problem.
Imaš polno neznank, nekaj konstant, nekaj parametrov, dosti spremenljivk in nekaj verjetnostnega računa. Iz tega iščeš optimum. Pri regatah je problem poenostavljen, saj je veliko neznank spremenjenih v konstante. Recimo: start je določen, način pogona (samo jadra) je določen, optimum je tudi enolično določen: čim hitrejši prihod na cilj (ki je tudi enolično določen).

Heron: Tomaž Pelko

Pri potovanju pa so vse to spremenljivke. Tudi optimum ni enostavno najhitrejši čas. Optimum je lahko: čim lažje jadranje (veter po možnosti ne v nos, ne premočan in ne prešibak, čim manjši valovi, brez dežja, da barka pride na cilj čista, da pot preveč ne uniči časov spanja, obrokov, da ni prevroče, da ni premrzlo, da ne skuriš preveč goriva, da ne raztrgaš jader itd. itd. Skratka že določitev optimuma ni enostavna. Potem so tu obrobni pogoji – recimo odhod ne pred osmo zjutraj, da admiral ni nesrečen. Prihod ne po temi ali ne prepozno za večerjo na kopnem itd.

Pri napovedi vremena (vetra in valov) je treba upoštevati verjetnost napak. No, na podlagi vseh teh parametrov pač motorirava že zjutraj v upanju, da bo napoved držala in bo čez nekaj ur že nekaj vetra. Če bi čakala na veter, bi prišla prepozno in imela preveč valov in sidrala bi v nepoznanem kraju v temi. Veter se dvigne. Ne preveč, ravno prav. Tok ob Italiji navzdol je očitno kar močan. Log mi hitrost kaže prav samo v luki. Čim sem zunaj na odprtem, je razlike do GPS-a tudi do 2 vozla – predvsem na plitvejših delih morja ob kakih rtih.

Danes je jadranje krasno. Cel dan naju niti enkrat ne poškropi v obraz, vetra je dobrih 10 vozlov v bok. Heron zlahka dela 7, na trenutke 8 vozlov po vodi, žal je po GPS-u to le 5 do 6. Heron ni regatna barka in orca ni njena kvaliteta. V bok pa razpreva 3 jadra (genovo, solent in glavno jadro), jih primerno natrimava in letimo. Zložljiv propeler je tu zlata vreden. Pogosta napaka je, da ljudje preveč zategujejo jadra. V bok naj ostanejo precej odprta, in če je kaj vala, dovolj trebušasta za moč. Krmilo praktično nima odklona. Če izključim avtopilota, bo šla barka sama naravnost. Sidrava v zelo plitvo vodo, da dobiva nekaj zaščite za valobranom marine. Zelo sem živčen, saj so na tleh med peskom in travo skale. Ne bi rad poškodoval nove zaščite Coppercoat. Potopim se pod barko in si ogledam okolico. Pod kobilico je dobrega pol metra vode. Zdaj je skoraj najnižja oseka – proti jutru bo 3 cm manj. Sva že na tem, da se presidrava, a na koncu zmaga lenoba in želja po noči z manj guncanja.
Gledava, kam bi šla ven jest, na koncu zmaga kuhinja na Heronu. Lili je naredila vrhunsko črno rižoto. Dvomim, da bi na kopnem dobil kaj boljšega.

Preplute milje danes 51 (po logu 62) skupaj 1232, motor ima 5499 ur (5 novih).

< Heron:  Tropea - Capri    Heron: Santa Marinella - Golfo di Procchio >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji