Zadnje iz eTrgovine

20.00€

Iz prve roke od slovenskega jadralca Jasmina Čauševića, ki je sam prejadral Atlantik, Pacifik…

Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji 5-letni solo plovbi od Poreča do Nove Kaledonije v Tihem oceanu in njegov cilj je obpluti svet na serijski jadrnici Bavaria 34. Jasmin Čaušević je za nekaj mesecev prekinil svoje jadranje in bo še nekaj tednov v Sloveniji ter bo z nami delil svoje izkušnje.

Jadralci imamo na morju veliko odgovornost. Pa ne samo za plovilo, temveč tudi za svoje življenje in življenje posadke, če si z njo delimo svojo jadrnico. Vsak jadralec v nekem trenutku začne čutiti, da ima vse potrebno znanje, je dober skiper, zna odlično jadrati, pozna motor svoje jadrnic »v dušo«, ampak treba je biti pripravljen tudi na nepredvidljive situacije. Ste pomislili na zdravje, zdravstveno zavarovanje, ladijsko lekarno, pripomočke za primere, ko vam zmanjka plina, vode, hrane…? Tudi kulinariko je treba obvladati, npr. kako ohraniti ribo svežo brez zamrzovalnika za celih 7 dni. Kako izkoristiti EPIRB, AIS, IridiumGO…? Ste jadrali že več dni in noči skupaj? Je res dovolj 500€ na mesec, da se odpravim na ocean?

Na takšna vprašanja pozna odgovore iz lastnih izkušenj in iz izkušenj preko pogovorov z drugimi jadralci slovenski jadralec Jasmin Čaušević, ki bo izvedel »aktivno predavanje« s sodelovanjem vseh udeležencev.

Po predavanju bo Jasmin Čaušević na voljo za jadralski klepet.

  • Datum: Torek, 3.3.2020
  • Ura: 18.00
  • Čas trajanja:  2 uri
  • Cena: 20,00 EUR
  • Omejitev udeležbe!
  • Lokacija: Cesta na Brdo 85, Ljubljana (Poslovna stavba Brdo - vhod iz zahodne strani pri travniku)
  • Zagotovljeno je brezplačno parkiranje.
Predavanje: Kako živeti na oceanu in priprava jadrnice

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 127. dan

Zjutraj vrnem avto. Punca je ravno prihajala v službo in se srečava na parkirišču. Dam ji ključe, ona vpraša, ali je vse v redu z avtom in koliko je notri bencina. Povem, da je malo manj, kot takrat, ko sem ga dobil, pa pravi, če je le malo manj potem nič hudega. In to je to. Nobenega pregleda, zapisnika, česarkoli. Maksimalno uporabniku prijazno. Ja, tako se obdrži stranke.

Sicer pa se je danes zgodilo nekaj, kar se na Lanzaroteju ne zgodi pogosto: deževalo je. Štejem kapljice na panoramskem oknu in jih je nekaj. Nekdo bi rekel 42. Morda je bila celo kakšna več. Že razmišljam, da bi slikal to čudo, ko vidim, da se na pontonu, ki je lesen, sploh ne pozna, da dežuje. Tistih nekaj kapljic je tik vpil in sploh ni bil moker. Sploh pa je bilo čez dve minuti vse spet suho kot poper.

V takem podnebju je verjetno kar težko kmetovati. Vendar so ponosni na lokalno pridelano hrano in jo tudi cenijo. V trgovini so na voljo poceni španska vina in precej dražja lokalna vina. Poceni španske pomaranče in drage kanarske. Poceni uvožene banane in dražje kanarske banane. Enako velja za sire in druge artikle. So pa lokalni pridelki po navadi bistveno boljši. Pri bananah recimo ni primerjave. Tule sva v glavnem jedla dobro. Nekatere jedi so nenavadne.

Najbolj nenavadna je bila ena predjed, ki je narejena iz koruzne moke. Koruzno moko in dodatke kar dolgo kuhajo v gost močnik. To se potem zajema s čebulo, ki je le nasoljena in rahlo okisana. Čebulo uporabiš namesto žlice, le da jo potem odgrizneš in poješ. Baje je ta jed zelo kalorična in krepčilna. Je pa tudi nenavadno dobra. Ta kombinacija čebule in močnika je res nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislil, da lahko taka kombinacija uspe priti na jedilnik restavracije.

Rakci v olju s česnom so španska klasika, povsod jih servirajo v zelo veliko olja. Dodajo pa v olje svež čili, tako da olje dobi prijetno pekoč okus. Zanimive so mi bile tudi tele školjke (dagnje), ki so pripravljene zelo naravno. Skoraj brez začimb in nepotrebnih dodatkov, a so školjke neverjetno debele in sočne. Ne vem, kaj je razlog. Morda to, da je Atlantik precej manj slano morje, kot Sredozemlje, morda to, da je voda čista, mogoče pa je to kakšna druga podvrsta.

Lanzarotčani so zelo ponosni tudi na svoj krompirček – posebna vrsta drobnega, malo bolj sladkega krompirja. V preteklosti so v gostilnah pogosto goljufali in prodajali navaden krompir za kanarskega, zdaj pa so baje pogoste kontrole in je tovrstna zamenjava hud prekršek. Kaj vem, ali so izkoreninili goljufije s krompirjem ali pa so s tem le pomirili turiste.
Na splošno je bila danes lenobna nedelja, kot se za nedeljo spodobi.

Lanzarote (marina Rubicon), 128. dan

Heron: Tomaž Pelko

Zjutraj greva podaljšat marino, da bo Heron lahko še tu, ko se vrneva iz Slovenije. V nekaj let starem navtičnem priročniku piše, da je marina Rubicon velika marina in tu ni nikoli težav s prostorom. Stvari pa so se spremenile. Marina je polna do zadnjega priveza in komaj so nama našli prostor še za dodatne tri dni in to za tri tedne vnaprej! Celo potem, ko ARC odpujsa čez Atlantik, bo marina povsem polna. In polni so z razlogom. Tu se res počutiš dobro. Že od prihoda, ko urediš papirje in greš na svoj privez, te pospremi čoln z marineroti, da ti pokažejo kam. Dva sta se izkrcala, da primeta štrike, dva sta ostala v čolnu, da pomagata, če bi bilo treba odigrati vlogo premčnega motorja / vlačilca / zaviralca / bokobrana. Vsi pa prijazni in nasmejani.

Pontoni so vsi s fingerji, torej ni umazanih muringov, lahko se vežeš s premcem ali s krmo in vseeno brez težav prideš z boka barke na svoj finger. V recepciji me je punca vprašala, kakšen konektor imam za elektriko in mi dala adapter s 50 na 30A. V neki drugi marini so pustili, da sam ugotovim, da imam nekompatibilen konektor, in mi potem le ponudili, da lahko pri njih kupim konektor in si predelam kabel. Vsaka barka ima svoj priključek za vodo in elektriko in ni pretepanja za prosto vtičnico, kot ponekod na Hrvaškem. To je razlika v kakovosti storitve.
Osebje je vedno prijazno in vzdušje sproščeno. WC-ji in kopalnice so bili doslej vedno čisti, koši za smeti (ki so diskretno umeščeni tik ob vsakem pontonu) pa nikoli niso bili polni ali smrdeči.

Spotoma se ustaviva v čendleriji, da dvigneva naročene Racor filtre. A filtri so napačni. Naročil sem filtre za tip B, jaz pa imam tip A. Punca se sploh ne sekira, da filtre na polico – pravi, da jih bo že prodala – in naroči prave filtre. Tu bodo čez dan ali dva. Ker tu tudi velja otoški čas, pričakujem filtre čez kake štiri dni. Današnji projekt pa je bil ugotoviti, kje Heron zares pušča. Potrdila sva sum, da pušča tudi veliko panoramsko okno, ki se razteza čez celo širino salona in je s Siko pritrjeno na palubo. Paluba in okno sta iz različnih materialov in imata torej različne toplotne raztezke. Vsak dan se na soncu barka segreje in ponoči ohladi in v 14 letih krat 365 dni je to veliko raztezkov in skrčitev. Ko k temu dodamo še sol in močno sonce z UV-žarki, je jasno, da sčasoma pametnejši odneha. In odnehala je Sika. Danes pustiva, da se vse dobro posuši, jutri bova spraskala ven staro Siko in na novo zatesnila.
Slikala danes nisva, zato dajem nekaj slikic iz prejšnjih dni. Upam, da se ne podvajam s katero od njih.

Lanzarote (marina Rubicon), 129. dan

Heron: Tomaž Pelko

Končno sem se lotil spet malo bolj resnega projekta. Panoramsko okno v salonu pušča. Razlog je (upam) v tem, da je popustila tesnilna masa med tem oknom in palubo. V fazi izdelave barke to veliko pleksi steklo zalepijo na palubo. Ker je paluba ukrivljena, morajo zvrtati v palubo kup luknjic, da potem pleksi upognejo in privijačijo na pravo mesto. Ko se spodnje lepilo strdi, te začasne vijake odstranijo. Potem stranske fuge zafugirajo s tesnilno maso. Sčasoma je ta masa popustila in videti je, da voda prodira v barko skozi luknjice od vijakov. Po moji oceni je spodnje lepilo še povsod dobro zalepljeno. Vsaj tako se zdi. 

Odstranila sva staro tesnilno maso (orodje: olfa, mali izvijači, pribor za urejanje nohtov), očistila fugo z brusnim papirjem, vse dobro posesala in potem očistila z isopropanolom. Dobro je vsako topilo, ki ni preveč agresivno za pleksi, ki ne pušča oljnega filma in ki dobro razmasti podlago in odstrani prah od brušenja. Potem sem fugo oblepil na obeh straneh z maskirnim lepilnim trakom. Na ta način je rob fugiranja lep, sicer je videti zelo amatersko (vsaj, kadar delam jaz). Za tesnjenje sem uporabil Kent fast seal. To je enokomponenta MS polimerna masa, za katero pravijo, da je boljša od Sike. Bomo videli. Kent kar dosti uporabljam na barki tako za tesnjenje nad kot pod vodno linijo. Tudi pult v kuhinji sem zatesnil z rjavim Kentom. Za zdaj se me še ni izneveril. Fugiranje sva zaključevala že v mraku in jutri bom videl, kako je zares narejeno. 

Vmes sem (neroda) stopil na lepo poglajeno fugo in naredil celo štalo na fugi in po palubi, ko sem racal naokrog. Napol strjeno tesnilno maso je nemogoče znova lepo pogladiti. Ko površina enkrat začne dobivati kožico, je konec. In pri fast seal Kentu je to v nekaj minutah. Za povrh sem maso razmazal po palubi, saj nisem opazil, da imam na peti polno mase. Bova jutri videla, ali sva uspela dobro počistit moje odtise. V temi je bilo videti OK.

Lanzarote (marina Rubicon), 130. dan

Heron: Tomaž Pelko

Danes sem v dnevni svetlobi pogledal, kako je videti tisto fugiranje od včeraj. Res je bilo treba na nekaj mestih še malo popraviti, sicer pa ni bilo tako grozno. Ker sem vedel, da bo treba popravljati, včeraj tudi nisem odstranil maskirnega traku, dokler je bila masa še mehka. Za glajenje sem včeraj uporabil namiljen prst, zato sem moral pred popravljanjem sprati milnico s fuge. Pri tem se je seveda maskirni trak namočil in ga je bilo še težje odstraniti, ker se je še bolj trgal. Za tiste, ki boste kdaj fugirali: maskirni trak je najbolje odstraniti takoj po fugiranju, ko je masa še povsem mehka. Če to delaš kasneje, se masa na robu traku trga z nazobčanim robom, tam, kjer je masa nekaj debelejša, pa se trak rad pretrga. 

To sem sicer vedel tudi včeraj, a ker sem vedel, da bo treba popravljati, sem ga pač pustil. Danes sva odšla na daljši peš sprehod mimo plaže Playa Blanca in naprej v kraj Playa Blanca. Angleži se v Atlantiku kopajo, kot da je poletje. Mene pa ne mika. Voda se mi ne zdi prav topla. Mogoče ima 21 °C, a piha veter. Zrak ima okrog 24 °C. Zame je boljša temperatura vode 27 °C.

Heron: Tomaž Pelko

Zanimivo pa je, iz česa vse ljudje lahko naredijo atrakcijo. V eno ploščo iz pranega betona je zabetonirana žlica, ki malo gleda ven. Verjetno jim je padla notri pri izdelavi. Nekdo je to na pločniku opazil, objavil na netu kot atrakcijo in sedaj je to postala skoraj lokalna znamenitost. Google maps žlički namenja 184 fotografij, podanih je 150 mnenj in žlička ima povprečno oceno 4,5 od 5. No, in zdaj še jaz pišem o njej, pa še slikco bom dal. A nismo ljudje čudni.

Sicer pa je v kraju Playa Blanca tudi trgovina Spar, kjer imajo nekaj več izbire vin kot v lokalnem Dinotu. Tudi cene so bolj normalne. Lokalna trgovinica je namreč v sami marini in so cene za navadne artikle kar nekajkrat višje od cen v trgovskih centrih, kjer kupujejo domačini. Za pokušino sva vzela dve lokalni lanzarotski vini. Baje so kar vsa dobra, vendar vsa tudi držijo ceno. Pod 7 ali 8 evrov ni buteljke z Lanzaroteja. Saj se ne čudim, če mora vsak trs imeti svoje obzidje, da ga veter ne izsuši in če morajo še trto zalivati. In to z vodo, ki jo pridobivajo iz morja, kar je drag postopek. Lanzarote ima pač bolj malo dežja. Povprečna količina padavin je po mesecih takale: Junija, julija in avgusta ne dežuje. Septembra pade 2 mm in oktobra 7 mm dežja v celem mesecu (v Ljubljani recimo oktobra pade 147 mm dežja). Daleč najbolj deževen je december s celimi 35 mm dežja.

Toliko za danes.

Lanzarote (marina Rubicon), 131. dan

Heron: Tomaž Pelko

Občasno se v marino prikrade rahel swel (počasno valovanje), ki sicer ni čisto nič moteč, a ko nateguje štrike (privezne vrvi po slovensko), ti škripajo na bitvah. Pri tem se tudi drgnejo in sčasoma poškodujejo. Zato bom uporabil gumijaste blažilce, ki jih imam na barki (dva imam prosta, eden je namenjen za snubber – sidrni amortizer). Naredil bom privezne vrvi z blažilci. Na eni strani bo vpletena zanka (za lažje natikanje na bitvo), potem bo gumijast blažilec, nato pa še kakih 10 m vrvi. Za izdelavo sem uporabil obstoječe, stare privezne vrvi, zato je bilo vpletanje zanke nekaj težje kot pri novih.

Vplesti zanko ali spojiti dve vrvi skupaj je pri vrvi, ki je vita iz treh snopov, prav lahko. Za to ne potrebuješ nobenega posebnega orodja. Po moje bi moral to znati vsak, ki ima barko in ki sam skrbi zanjo. No, lahko daš to tudi komu narediti, a zadovoljstvo s tem, da narediš sam, je vredno truda, da se naučiš vpletanja vrvi. Naj priznam, da je trojna vita vrv edina vrv, ki jo znam vpletati. Vplet oplaščene vrvi (sredica in okrog nje pleten plašč) je precej težja naloga in zahteva tudi nekaj posebnega orodja in se tega nisem nikoli naučil (lenoba). Danes je bil kit na panoramski steni povsem strjen in sem porezal stran robove, kjer se mi je strgal maskirni trak. Nisem stoodstotno zadovoljen z rezultatom (ne bom več tega delal v mraku), a fuga je videti bistveno lepše kot barka okrog. Heron je pač kruzerska barka in ne šminkerska.

Heron: Tomaž Pelko

Racor filtrov danes še ni bilo. Od ponedeljka do četrtka je očitno manj, kot 'dan ali dva'. Verjetno bodo v soboto popoldan, pravijo. Sicer se ne dogaja kaj dosti. Meni tole svaljkanje po marini ne leži preveč, vendar greva čez nekaj dni domov in zdaj se ne bomo prestavljali drugam. Imamo pa tule WiFi. Ker je sicer na barki internet redka in draga dobrina, me je kar zasvojilo in preveč visim na netu. Ure in ure izgubim, ko gledam bedarije, namesto da bi naredil kaj pametnega po barki. Na sidru je drugače. Net je v EU omejen (nekaj GB na mesec) in ne moreš recimo gledati televizije ali Youtuba. Pogledaš vreme, kakšne novice, pošto, nekaj porabiš za dnevnik in to je to. Ker so GB omejeni, jih pametno izkoristiš. Tule sem pa ko pijanček na all inclusive paketu. Verjetno ste že videli tiste, ki že zjutraj zabuhli in z rdečim nosom visijo za šankom, ker je pač zastonj. No, tak sem jaz na netu. Upam, da me kmalu mine.

Lanzarote (marina Rubicon), 132. dan

Pod Azori se je ustvaril ciklon in okrog njega vetrovi do 8 boforov. Zahodno od Azorov piha proti jugu, vzhodno od njih pa proti severu. Ta veter je povsem ustavil tako imenovane 'portugalske pasate', ki normalno pihajo ob portugalski obali od severa na jug, tudi do Kanarskih otokov. Danes popoldan je povsem nehalo pihati. Zrak se je ustavil. 

To je prvič, odkar sva na Kanarskih otokih, da ne piha. Nisem prepričan, ali se le zdi (ker ne piha) ali pa je res topleje, saj se mi zdajle zvečer še nič ne zdi, da bi oblekel karkoli čez kratke hlače in majčko. Čez dan je to tako ali tako tudi sicer dovolj. Druge dni sem si zvečer po navadi nataknil še dolge rokave. Lili celo dolge hlače. Za jutri pa napovedujejo še toplejše vreme. Mogoče se gremo celo kopat. Sicer dan brez posebnosti. Slikal danes nisem.

 

< Lanzarote 1. del   Nadaljevanje plovbe 12.2.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji