Heron: Sant Agata di Militello

Podrobnosti: Objavljeno: 20 Julij 2021

Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.

»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš

Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.

Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Včeraj sem zapisal: Itak je vse mirno. In je bilo. Do pol štirih zjutraj, ko je veter čisto crknil in nas je postavilo bočno na val. Sploh ni bilo veliko vala, a nas je zazibal tako, da so krožniki ropotali, ko so se vozili po omari. Še dobro, da sem zvečer vse pospravil, kot da bo neurje. To je še ena lekcija, ki sem se je naučil v letih plovbe. Barka naj bo vedno pospravljena in pripravljena, kot da bo naslednji trenutek nevihta in bomo morali izpluti v velike valove. To se sicer skoraj nikoli ne zgodi, ampak zaradi tistega 'skoraj' mora biti barka vedno tip top urejena. Ko sva pred leti bežala iz ozkega zaliva, ker so se notri privalili valovi, sva imela polne roke dela. Čoln je bil še v vodi, lestev za kopanje tudi, pa še kup drugih stvari je bilo treba pospraviti v temni noči, medtem ko je barka poskakovala kot kozliček. No, od takrat dalje vse pospravim.

To noč ni bilo nič takega, le zbudila sva se oba in spanje je bilo resno moteno. Zraven naju pa sameva velika mirna laguna, ki je povsem prazna, a žal v njej ne dovolijo sidranja.
Zjutraj se odpraviva naprej, dokler piha vsaj še 5 vozlov. Še ti so vedno bolj v nos in motor dela ves čas. Vmes ga sicer za pol ure ugasneva, a hitrosti so pod 3 vozle, midva pa nočeva priti na Eolske otoke prepozno za kopanje, zato večino časa motorsailamo.

Sredozemlje spet potrjuje stari rek, da je tu vetra bodisi premalo ali pa preveč.

Spet sem opazil nekaj vode v kaluži.

Pa saj to ne more biti res. Danes nisva delala vode, zdaj je že nekaj dni vse suho kot poper. Grem gledat k motorju in tam je kar nekaj vode – kakega pol litra. Hec pa je, da iz tesnila osi niti slučajno ne kapne kapljica, pa poskusiva tudi max obrate za nekaj minut (hitrost barke je bila 8,7 vozla), ali pa povsem malo obratov. Tudi iz mokrega izpuha nič ne kaplja, niti iz sistema za hlajenje. Ko enkrat pobrišem vodo, je ni več nazaj. Le od kod se je vzela.

Malo pred peto popoldan sidrava na jugovzhodnem delu otoka Vulcano. Tu je sidrišče relativno majhno, saj je ob plaži le ozka polica mivke, ki prehaja v skale, le nekaj metrov bolj stran pa so globine 40 m in več. Le 200 m od naju je globina 100 m, midva pa sva sidrana na 9 metrih.

Seveda je na sidrišču že vse polno bark, saj je nedelja in Eolski otoki so top destinacija tu okoli. Kljub vsemu najdeva odličen prostorček za naju in kmalu čofotava v topli kristalno čisti vodi.

Žal pa Italijani radi razkazujejo svoje 'cavalle' in glisirajo vsevprek po sidrišču. Več kot seženj od barke je nevarno plavati, val pa včasih dobro zamaje barko. No, na srečo gre 90 odstotkov plovil proti večeru domov in na sidrišču nas ostane le peščica.

Za večerjo spet jeva tuno, ki sem jo ujel še pred tremi tedni na pasaži z Balearov na Sardinijo. Imeti skrinjo na barki je res luksuz in velika pridobitev. Najedla sva se tako, da pokava po šivih. Še dobro, da imava še nekaj dobrega vina s Kanarskih otokov za poplakniti. Še večerno kopanje, in lahko zašpilimo današnji dan.

Danes sva preplula 26 NM in za to porabila skoraj 6 ur. Od tega praktično vse na motor.

Skratka, zanimiv postanek.

Jutri bo veter ista žalost kot danes. Danes sva za 30 NM porabila 6 ur motorja, jutri ne bo dosti boljše.

Heron: Tomaž Pelko