Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko
To noč je bilo na Viru mirno in prvi ribiči so prišli v zaliv šele enkrat dopoldan. Danes bomo nadaljevali s planiranjem in ker bi se oboji radi premaknili je treba najti novo lokacijo.
Best-Move je na poti na jug, midva vsa na poti na sever. Le kje naj bo torej nova lokacija za planiranje?
Najdemo kompromis in se prestavimo na zahod. Na Molat. Vremenarji spet nekaj grozijo z burjo, zato luka Jazi ni najboljša izbira in se namenimo na drugo stran otoka v zalivček Podgrabe.
Piha uboge 4 vozle, a upam, da se vetrič okrepi, zato dvignem glavno jadro še preden dvignem sidro. Brez prižiganja motorja odsidram, saj je sonce že visoko in celice delajo elektriko na polno.
Barka se obrne, glavno jadro prime in Heron se zgane. Joj, veter pa piha seveda iz Molata. Nastavim jadra ja ostro orco. Naša smer je skoraj na jug. Seveda moram najprej okrog rta (na jug) a potem bo pa smer orcanje. Vozim na desnih uzdah, VMG je negativen, hitrost pa pod 3 vozle. To zna biti še dolga fura, čeprav je do cilja le 13 milj.
A bolj, ko se bližamo rtu, bolj se veter obrača v smeri urinih kazalcev. Najprej VMG postane pozitiven, potem se naša smer še izboljšuje in vsakih nekaj minut lahko smer popravim za nekaj stopinj. Čez eno uro že plujeva v smeri, veter se okrepi na dobrih 10 vozlov, hitrost naraste na 6 vozlov.Še vedno sva na istih desnih uzdah, kot sva začela. Valov ni in Heron drsi kot po tirnicah.
Vmes pojeva malico. Preliv med malim in velim Tunom je že čisto blizu. Tik pred prelivom vetra zmanjka. Zvijeva prednja jadra in prižgeva motor. Do cilja sta še dve milji, točno v veter. Spustiva še glavno jadro, bova pač spet imela toplo vodo.
V zalivu Podgrabe ni na obali ničesar. Zaliv je točno po našem okusu. Sidrava in počakava še Best-Move. Potem oddingirava do njih, kjer se začne 'planiranje'. Ribice do boljše, kot jih dobiš v večini birtij tod okoli, pijača seveda tudi. Nič hudega, če tukaj ni ničesar na obali. Vse, kar rabimo je na naših barkah. Planiramo do pozne noči, potem se za zaključno misel preselimo še na Herona, da rešimo dilemo ali je martini boljši 'shaken' ali 'stired'.
Planiranje je bilo tako uspešno, da bomo planirali še jutri.
Prepluli smo 13 milj, hitrost je bila v začetku majhna, pod 3 vozle, potem dobra, okrog 6,3 vozla, vetra pa je bilo do največ 17 vozlov navideznega. Realnega je bilo nekaj manj, a točna številka bo ostala skrivnost, saj nam kolešček spet ne kaže hitrosti. Je pač zaraščen.
< Vir | Podgrabe > |
Tomaž Pelko | |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Otočje San Blas je podoba raja. Z Mario sva se odločila, da nekaj dni ostaneva na tem otoku, ki sva mu dala ime “Otoke sreče”. Ker nama je zmanjkalo plina, sva se odločila, da na obali narediva ognjišče in si tam postaviva nekakšno rajsko kuhinjo. V lonec sem zvrtal dve luknji, pritrdil verigo in nastal je pravi ciganski lonec za kuhanje. Na ognjišče sem namestil še star kos železa, na katerim sva lahko pekla nekakšne lepinje. Na otoku sva nabrala kokose – za pijačo in jedačo. Izdelal sem posebno mačeto za odpiranje kokosov. Presenetila me je antioksidativna moč kokosove vode pri stiku z zarjavelim železom moje mačete.
Nekaj čudovitih dni sva preživela na otoku, nabirala kokose in iz njih strgala kokosovo meso ter ga posušila na soncu, lovila ribe in počistila vse smeti na obali raja. Več ali manj je bila to plastika, ki jo je prineslo morje. Zaliv San Blas je poln plastike, saj so otoki v tem zalivu na koncu Karibskega morja in plastika ne more potovati nikamor več.
Tudi brezskrbnega rajskega življenja se človek sčasoma naveliča. Pogled na bližnje otoke je obetal še neodkrito lepoto Karibov. Zgodaj zjutraj smo dvignili sidro in z vetrom v jadrih odpluli do 15 NM oddaljenega otoka Cayos Holandeses. Sprehodili smo se po otoku in srečali manjšo opico, ki je vztrajno plezala po meni in mi skušala ukrasti telefon. Malo pred sončnim zahodom smo se vrnili na barko in kmalu za tem je v zaliv priplavala družina delfinov. Veličastno! Zaplavala sva z delfini. Doživetje je bilo nepozabno! Delfini so plavali okoli naju, se nama približali na nekaj metrov, se potapljati pod nama in delali prevale pod vodo, se obračali na hrbet in nekako ploskali pod vodo, pri tem pa spuščali nenavadne zvoke. Po nekaj minutah čudovite predstave pa so se poslovili in odplavali v neskončno modrino. Bilo je resnično nepozabno! Dan je bil tako izpolnjen s čarobno lepoto in nepopisnim doživetjem z delfini. Zaspal sem z nasmehom na obrazu.
Zjutraj mi je tako zelo zadišala kavica, ki jo je nekdo kuhal na bližnjem katamaranu v zalivu, da je bila sprejeta nepreklicna odločitev: “Potrebujemo plin!”
Zapluli smo proti otoku Narganá ali Yandup, kot se imenuje v jeziku domorodcev Gunov. Ljudje tukaj govorijo svoj jezik guna in špansko. V prvih desetletjih dvajsetega stoletja je panamska vlada poskušala zatreti številne tradicionalne običaje ljudstva Guna. Temu se je ljudstvo močno uprlo v revoluciji leta 1925. Ta upor je potekal pod zastavo s podobo svastike. Po nekaj mesecih upora je bil podpisan mirovni sporazum z Gunami. Priznane so jim bile svoboščine in spoštovanje njihovih običajev, Gune pa so se zavezala, da bodo odložili orožje, umaknili svojo razglasitev neodvisnosti in spoštovali zakone Paname.
Plinske jeklenke na otoku nisem uspel dobiti. Domačini so mi povedali, da jo lahko kupim le v Portobelu. Nekoč je bilo to največje kolonialno špansko pristanišče v Srednji Ameriki. Zgodovinski viri najavajo, da je Kolumb v ta zaliv priplul leta 1502 in od navdušenja vzkliklnil: »Porto Bello«.
No, meni Portobelo ne bo ostal v lepem spominu. Ponoči je namreč nekdo poskrbel, da moram znova plavati do obale. Pa tako varni naj bi bili ti otoki! Vsepovsod je policija in vojska in menda za najmanjšo ukradeno stvar dobiš nekaj let zaporne kazni. Zdaj sem že teden dni na tem otoku, odločen, da najdem moj gumenjak in motor. Išče ga tudi policija, čeprav je menda malo upanja, da bi ga našli. Tako plavamo do obale in potem pešačimo od zaliva do zaliva, sprašujemo po vaseh, pa zvečer znova plavamo na barko. Če samo pomislim, kako dolgo sem moral delati na Karibih, da sem si kupil ta gumenjak in motor…
Še kakšen dan bomo iskali, potem pa bo potrebno naprej proti Colonu.
< Rajski otoki | Na sidru med stolpnicami > |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
|
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
Walter Teršek | |
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina. |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.