Sveti Grgur

Otok Sveti Grgur leži med otoki Krk, Rab in otokom Goli. Je majhen otok z dobrimi 6 km2 površine in ni stalno naseljen. Ima približno 14 km obale in več zalivov v katerih je možno sidrati. Največji zaliv je na zahodni strani otoka, kjer je tudi majhna luka.

Domačini otok imenujejo tudi Šagargur, staro antično ime otoka pa je bilo Arta. Otok je bil le v redkih obdobjih naseljen. V najstarejših zapisih so prebivalci otoka Raba nanj vozili svoje ovce, kjer so se pasle. Najbolj znan je postal v povojnih letih. Od leta 1948 do 1988 so ga uporabljali kot kazensko popravni dom za ženske. V letih 1949 - 1953 je služil tudi kot zapor za obsojene na Vojaškem sodišču, od leta 1959 do 1964 pa kot zapor za Informbirojevce in pripadnike Hrvaškega gibanja mladih. Pred drugo svetovno vojno se je na otoku kopal boksit.

Danes je od zapora ostalo bore malo. Ko priplujemo v zaliv ali luko Sveti Grgur z zahodne strani, bomo zagledali številne razpadajoče stavbe. V eni izmed njih se danes nahaja restavracije, katere obstoj pa dolgoročno ni zanesljiv. Če se sprehodimo skozi borov gozd proti zahodu, je v zalivu majhna luka, ki je primerna za privez plovila. Na obalah otoka je vkopanih preok 40 bunkerjev. Če se iz luke odpravimo po majhni dolini proti vzhodu otoka, so med borovci številne podrte stavbe zapora. V večini so nakopičene smeti in niso prav nič prijetne za raziskovanje. Bolj smiselno in predvsem varno si jih je ogledati le iz zunanjosti. Na koncu doline je na pobočju 226 m visokega vrha Štandarac zgrajen kamnit zbiralnik vode. Če pogledamo proti vrhu hriba pa na njem vidimo še napis Tito, ki pa je z leti vedno manj viden.

Danes je otok turistična točka. Dnevno ga obiskujejo turisti, ki jih pripeljejo na turističnih ladjah z bližnjih otokov. Edini stalni prebivalci otoka so jeleni. Kljub njihovi plašni naravi, so vajeni turistov in se približajo luki in restavraciji, kjer oprezajo za hrano.