Z objavo Dnevnika zadnje plovbe, ki opisuje zadnjo očetovo plovbo, smo sledili očetovim željam, saj je po vsaki pomembnejši plovbi izdal knjigo, to si je želel tudi pri tem podvigu, ko je želel kot najstarejši človek na svetu sam objadrati svet v eni sami nonstop plovbi in hkrati to izvesti na najmanjši jadrnici do tedaj. Ker se na tovrstni plovbi ne smeš nikjer ustaviti, moraš imeti s seboj hrane in vsega drugega za celoten čas plovbe, 10-15 mesecev, zato pred njim to ni uspelo še nikomer s plovilom krajšim od 11 metrov, oče pa se je na to pot odpravil z jadrnico dolgo samo nekaj čez 9 metrov, iz nje pa je odstranil tudi motor, da je imel sploh dovolj prostora za hrano.
Ampak če je knjiga posvetilo očetu, sem ta film doživljal predvsem kot posvetilo mami, kako je ona doživljala vse te njegove večmesečne in večletne odsotnosti, v večnem strahu, da se mu kaj ne bi zgodilo. Pri ekstremnih športnikih, kot so jadralci ali alpinisti, so v javnosti zmeraj v ospredju njihovi dosežki, mene pa je bolj zanimalo kako doživlja vse te dogodke njegova družina, njemu najbližji. To kar me je v tej zgodbi najbolj privlačilo, je, da je bilo v naši družini veliko trenutkov, ki so bili žalostni in tragični, a so bili hkrati tudi absurdni, smešni in komični. Oče in mama sta bila oba zelo posebna karakterja, včasih se mi je zdelo kot da smo doma v cirkusu, tako neobičajni pripetljaji so se dogajali. Ko se je poleti 1991 odvijala vojna za Slovenijo, se je oče takoj javil za prostovoljca v teritorialno obrambo, kar je povzročilo nemalo absurdnih in komičnih situacij doma, saj se je oče istočasno odpravljal na svojo prvo pot okoli sveta. Vse to se mi zdelo toliko zanimivo, da si zasluži svojo upodobitev na filmskem platnu. Že od samega začetka sem imel v mislih Silvo Čušin v vlogi mame, ki se mi zdi da jo je res izvrstno odigrala. Janez Škof, ki je odigral očeta, pa je po karakterju in svoji neizmerni energiji, veselju do življenja, neverjetno podoben očetu. Za vlogo sina, torej samega sebe, sem imel dolge avdicije, na katere sem povabil več deset mlajših igralcev, na koncu me je najbolj navdušil Jernej Gašperin. Vsi trije skupaj so znali ujeti našo družinsko dinamiko in mislim da so zelo prepričljivo odigrali prizore znotraj družine.
Zdi se mi, da starejši kot si, bolj razumeš kako tvegano je lahko tako početje. Izveš tudi zgodbe o mnogih drugih legendarnih jadralcih, ki so izginili brez sledu na oceanih, zelo podobna zgodba je recimo tudi o legendarnem francoskem solo jadralcu Ericu Tabarlyju, navsezadnje je sredi oceana s svojim plovilom skrivnostno izginil tudi prvi jadralec, ki je sam objadral svet pred več kot sto leti, Američan Joshua Slocum. Vsak se s tem sooča na svoj način, jaz na svoj, mama na svoj, kar smo skušali prikazati tudi v filmu. V naših življenjih je neizbežno, da se prej ko slej soočimo z izgubo nekoga od najbližjih, očeta, mame ... O tem, pa če bi želeli ali ne, razmišljamo tudi že leta prej, preden se to zgodi. V taki situaciji, kot je bila naša, so tovrstne misli često prisotne. Oče mi je zadnja pisma, ki jih je pošiljal na svoji zadnji jadralski poti, velikokrat pisal tako, da je bilo čutiti, da so bila napisana z mislijo, da je morda to zadnje pismo, ki mi ga je poslal. Kar seveda še dodatno spodbode taka in drugačna razmišljanja o minljivosti nam najbližjih.
Film si lahko ogledate v slovenskih kinematografih.
