Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Marinu Punat je prva in edina marina na svetu, ki svojim gostom omogoča storitev organiziranega polnjenja akumulatorjev na plovilu. V kolikor boste svoje plovilo opremili s pametnimi senzorji, ki spremljajo napetost baterij, vam bodo po opozorilu senzorjev delavci Marine Punat priključili vaše plovilo na elektriko. Takoj na začetku polnjenja boste prejeli e-obvestilo, da je bilo polnjenje začeto, enako pa tudi po stabilizaciji napetosti ob koncu polnjenja.
Začenši s 1. 12. 2019 lahko za vsa plovila, ki izpolnjujejo minimalne tehnično-varnostne predpogoje, ki jih navajamo v nadaljevanju besedila, lastniki naročijo polnjenje akumulatorjev po ugodni ceni le 9 EUR/ polnilni dan:      

  • plovilo mora biti opremljeno s senzorjem SENSE4BOAT za nadzor vseh akumulatorjev, ki se polnijo
  • motorna plovila morajo biti opremljena s sistemom za avtomatsko gašenje požara v stojnici ali pa s SENSE4BOAT senzorjem za nadzor temperature v motornem prostoru (senzor sponzorira marina)
  • jadrnice morajo biti opremljene s sistemom za avtomatsko gašenje požara ali pa s senzorjem dima v salonu (senzor sponzorira marina)
  • plovilo mora biti tehnično brezhibno, akumulatorji in polnilci pa morajo biti strokovno vgrajeni s strani proizvajalca ali pooblaščenega servisa
  • plovilo mora biti pred polnjenjem pripravljeno na način, da se priključni kabel nahaja na pomolu, vse varovalke pa morajo biti vključene v času polnjenja
  • za plovilo mora biti sklenjen letni sporazum za privez v morju

Ponudnik storitve bo mesečno zaračunaval opravljeno dejavnost glede na število opravljenih polnjenj. Vaši stroški so popolnoma predvidljivi, saj sta normalno potrebni le eno do dve polnjenji na mesec.

Več informacij na: 

Petek 13 Dec 2019

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 11. dan

Danes ponoči je zapihalo, pa ne tako močno, da bi prestavljalo barko, le vetrnica je bila glasna. Ni se mi dalo vstati, pa sem jo pusti ropotati do pete ure zjutraj, potem pa sem se je tudi tako v pol snu, enostavno naveličal. Vetra je za dobrih 20 vozlov in nič več.  Zablokiram jo , potem grem v posteljo v upanju, da bom še kakšno urco podremal, a ne gre. In kot bi rekel moj kolega, »Prošla baba sa kolačima!« Ni kaj, tudi moj spanec je odšel naprej, zato vstanem in si skuham kavo. Zdaj je že svetlo in grem v kokpit, kjer jo bom spil ob dnevu, ki se šele prebuja. Piha in manj kot pol metra visoki valovi rahlo zibajo barko. Danes nas je na sidrišču manj, kajti včeraj je dosti bark odšlo proti Port Denerau ali Vuda marini, kjer se bodo odjavili. Še dva tedna in tukaj se začne ciklonska sezona, zato veliko bark zapušča do zdaj varen Fiji. Večina jih pluje za Novo Kaledonijo in potem za Avstralijo, saj je Brisbane od tam zelo blizu. Nekateri se še raje spustijo do Sydneya in iščejo možnosti za premestitev te ciklonske sezone. Za Novo Zelandijo je potrebno še malo počakati, saj se vreme še ni stabiliziralo. Poleg tega pa, kdo pa si želi iti iz 30 na max 15°C? Tudi morje jih ima tam komaj 11 ali 12°C. Brrrr…. Iz topskih 17 stopinj južne zemljepisne širine, se je potrebno spustiti na varnih 35 stopinj južneje. To je zame že na pol arktično podnebje v primerjavi s tem tukaj. Kakorkoli, v naslednjih dneh bom tudi sam moral dvigniti sidro in se prestaviti na sidro pred Port Denerau. Notri ne grem, ker je predrago.

Današnji dan mi mine ležerno, saj nisem šel na obalo. Po eni strani se mi ne ljubi, po drugi pa nočem biti moker od teh manjših valov. Tisti, ki imajo večje in globlje dingije s trdim dnom, ter močne motorje namesto motorčka, se peljejo kot snete sekire po morju, vse do obale. Odnesti bi moral smeti, a bodo počakale do jutri. 

Ker je oblačen dan, spet vklopim vetrnico, da mi proizvaja elektriko in s tem polni akumulatorje. Čas je, in ni tako vroče, da grem pogledati kako je z mojimi jeklenicami (priponami). Grem do jamborja  in pregledam vsak spoj. Povzpnem se na boom in se po njemu sprehodim do konca, kjer je krmna jeklenica ob koncu booma razdeljena na dvoje, oz. narobe obrnjen ipsilon. Vse je v redu, nič ne cveti. Gledam kako bom zadnjo vrv, ki drži boom, potegnil čez bimini in jo pričvrstil nekam na krmni trup barke, da bo ta vrv za rezervo, če se priponi kaj zgodi in da mi jambor ne pade naprej. Enako bom naredil z vrvjo, ki je namenjena spinakerju in jo bom pričvrstil pred genovo na sidrni inox del, če mi slučajno odtrga furlex ali »sprednji štraj«, da mi jambor ne pade nazaj. No, marsikaj moram postoriti, preden odrinem. Povzpnem se po jamborju do prvega križa in čeprav imam na jamborju montirane zložljive stopnice, se mi zdi, da se le-ta že tu premika 2 metra v levo in desno stran. Ne bom šel višje  in ne bom izzival usode, če mi to res ni nujno potrebno. Od daleč pogledam spoje na priponah in zdijo se mi v redu. Z mastjo namažem še oba zgloba, ki držita jambor in boom, odprem pokrovček in namažem navijalne zobnike od glavnega jadra, kateri so v jamborju, pregledam še spojne člene na vangu in škoti,… OK je, le nekaj vrvi bo potrebno v Novi Zelandiji zamenjati. V rezervi imam kakšnih 80 metrov »desetke« , a to ne bom menjal, ker ne vem kaj se bo po poti dogajalo. 

Zvečer si skuham še dobro večerjo na žlico, nato pa se posvetim temu blogu in kasneje še filmu.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 12. dan

Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Ma kaj pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. No pa gremo po vrsti. Sinoči sem gledal 3:20 ure dolg film, katerega je bilo konec okoli 1:00 ure zjutraj. Pogledam na telefon, na njemu je sporočilo iz ene od tukajšnjih jadralskih skupin na socialnem omrežju. Berem in stiska me v želodcu. To se dogaja ravno tam, jer bi moral jaz čez nekaj dni pluti, a kot sem že napisal, čakam ustrezno vreme. Členek iz časopisa pa pravi v prevodu nekako takole:

Auckland, NZ,  ponedeljek, 14.10.2019

TRAGIČNA POMORSKA NESREČA

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Danes popoldne je 47-čeveljska jadrnica s 4-člansko posadko sprožila klic v sili. Bila je približno 20 NM severno od rta Brett. Štirje jadralci so zapustili svoje potapljajočo jadrnico, a so v visokih valovih  izgubili rešilni splav.

Pomorski koordinacijski center za reševanje Nove Zelandije je odposlal več reševalcev za reševanje, vključno z reševalno ladjo Bay of Islands II, helikopterjem mornarice Sea Sprite, letalom Orion in helikopterjem Westpac Rescue – Auckland.

Orion je okoli 14:47 ure v vodi zagledal štiri ljudi, zato jim je spustil v vodo splav, preden jih je reševalni helikopter Westpac Rescue iz vode potegnil okoli 15:45 ure. Tragično je, da eden od jadralcev  ni preživel reševanja (zelo znam NZ jadralec in politik), ženska 50-tih let je bila hudo poškodovana, ostala dva moška pa sta bila le lažje ranjena, a precej onemogla. Vse so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Whangarei.

Reševalno plovilo Bay of Islands II je bilo skoraj na polovici poti do preživelih, a se je tudi samo borilo s 6 metrskimi valovi in z vetrom okoli 40 vozlov, ter sunki vetra do 50 vozlov. Preiskava o nesreči poteka, sploh pa je neznanka, kaj se je točno dogajalo s plovilom, da se je začelo potapljati in se na koncu tudi potopilo.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

S cmokom v želodcu grem spat, a spim le uro in pol. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim ven v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, katere ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj, kot okoli enega metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Skočim v kokpit, prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za kakšen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi in ko pomislim na mojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, če ne bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da slišim ob barki neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau je prineslo na 10m v bok Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni kolega na Halberg Rassyu 43 v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingija na krmo.  Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, kaže mi 37,2 vozla! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo spusti, poskakuje,… cela štala! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na nekaj manj kot 20 vozlov. Ufff… postaja že vse bolj normalno. Priznam, malo me je bilo strah, zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu pa naj stane kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju, zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi kdo reče, kako lepo ti je ko si brez stresa in jadraš po svetu. »Pejt v 3 krasne!« 

Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda, danes ob 8:50 so mi izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom odšel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingija, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo. Poberem jo s plastično posodo in grem na obalo. Uredim si novo dobroimetje, zdaj telefon spet dela in ker sem že na kopnem, kupim še nekaj sadja in zelenjave. Danes sem se imel namen prestaviti na sidrišče pred Port Denerau, a se ne bom. Zdaj sem še malo slabe volje zaradi današnjega vremena, včerajšnje nesreče pred NZ, pravkar pa spet piha okoli 20 vozlov, dež malo poškropi po barki, …

Sedim v kokpitu in gledam barko, ki jo je prineslo zjutraj k meni. Ne vem če sva v tem vetru 8 metrov narazen. Na njej dva otroka brez nadzora skakljata po barki, se obešata na vrvi in se gugata po zunanji strani barke. Starejši ima kakšnih šest let, punčka kakšno leto manj. Verjetno sta oba rojena na vodi in se smejita, glasna sta in razigrana. Sedim in ju opazujem, upam, da se ne bo naredila nesreča. V tem pride v kokpit mladi oče, mi pomaha in se mi opraviči, ker sva blizu. Misli si, da gledam njegovo barko, ker sva drug ob drugem, jaz pa gledam njegova otroka. Reče mi, naj ne skrbim, saj se bo danes v toku dneva presidral. Povem mu, da dokler ne udariva skupaj z barkami me to ne moti, potem pa me zna motiti. 

Popoldne ob treh še vedno piha, a pokazalo se je sonce, ki v moje veselje s 14 A/h polni moje akumulatorje. Na koncu sidrišča vidim kolega Norvežana, ki zapušča sidrišče in odhaja v Lautoko, da si podaljša bivalno štirimesečno vizo, ki mu poteče čez tri dni. Ostal bo tam nekaj dni, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom šel drugam. Tudi to je sestavni del jadranja in bivanja na jadrnici v tujem svetu.

Zvečer je mirno, skoraj brez vetra. Je to samo tišina pred novo nevihto? Bom že videl,…

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Končno ena mirna noč, brez vetra, brez dežja, brez neviht. Zato pa pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. Ampak danes zagotovo ne bo sijalo. Oblačno je in kmalu naj bi začelo spet deževati. Deževalo naj bi še naslednje tri dni in sprašujem se, kaj naj počnem tukaj? Pravzaprav, kjer koli bi bil, bi bilo enako.

Spijem jutranjo kavo, iz kokpita gledam barke, kako odhajajo s sidrišča in si rečem, zakaj tudi jaz ne bi zamenjal okolje. Hitro vse pospravim, pripravim barko in dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj – Port Denarau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, kjer se potem notri nahaja marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše – Denarau Island. Torej do cilja imam kakšnih 18 NM. Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni, začne pihati 16 vozlov vetra in vse bi bilo super, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja. 

Vmes še moram kalibrirati popravljen elektronski kompas od avtopilota, a ta ne prime, kljub temu, da sem naredil že tretji krog. Obrnem v drugo stran, se zavrtim dva krat, spet nič. Nič ne bo, krmarim na roke in postajam besen sam nase, ker nisem zamenjal kompasa z novim. Vem zakaj ne. Zato ker sem se nalezel njihovega »Fiji time«. Ne preostane mi drugega, kot da »drgnem« kolo krmila na roke. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki,… Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak j postavljeno, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo v šali. Se iz tega šali? Dejte no!

Še danes se spomnim, kako sva s kolegom skoraj nasadila dingi na koralni greben, ker nisva vedela, da se nahaja ravno na najini plovni poti. Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju zapacana in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na  površini. Plima je in še dež, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča, saj sem se lepo izognil oviram.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Sidrišče je nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do sidrišča je tukaj globina komaj 6 metrov. Ejjj, 6 metrov! Nekako mi ta globina ni všeč, saj pod 20 metrov sploh ne znam več sidrati. Bo to dovolj vode pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige, sidro pa lepo zagrabi v muljasto dno. No zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziblje. Ufff… To bo še veselica!

Komaj sedem, da se po štiri urnem premiku »spočijem«, ko dobim sporočilo od kolega. Ves jezen mi piše, da so mu zavrnili vlogo za podaljšanje vize. Ne morem verjeti! Pravi, da je zamudil tridnevni rok, saj mu jutri poteče viza in jutri bo že ilegalno na Fidžiju. No lepo, pa bomo tudi tu imeli ilegalca, imigranta in še kakšna druga beseda bi se našla zanj. Povabi me na njegovo barko na kavo, ki je kakšnih 300 metrov oddaljena od moje. Pa grem, nastavil mu bom ramo, pa naj se zjoče. Pa saj zato smo prijatelji na svetu. Dingi pluje, motorček prede, dež pa lepo pada. Nič ne bo narobe če sem moker. Nisem iz cukra! Pridem na barko in dobim veliko skodelico kave. Uff, danes bom pa pogledal vsaj tri filme, preden zaspim, očitno me čaka dolga noč. Potem pride k meni njegova zelo lepa mačka, ki pa mi ves čas nastavlja tazadnjo. »Goni se,« mi pravi. »Ok, nič hudega, tudi jaz bi se, pa mi leta več ne pustijo.« mu pravim in se nasmejiva, pogladim mačko po kožuščku, ta pa zaprede.

Pove mi kaj se dogaja pri njemu in svetujem mu, naj pokliče Immigration office na letališču. Kdo pravi, da se mora vse urediti samo v prvi pisarni? Tam je vse večje, večji pretok  ljudi je in med vso to zmešnjavo ne bodo komplicirali. Pogleda me in vseeno pokliče na letališče. Zadetek, uradnica na drugi strani linije si zapiše njegovo ime in mu pravi, naj jutri pride na letališče v njihovo pisarno in bosta že nekaj uredila. Zdaj je vesel kot radio in najraje bi mi skuhal še eno veliko šalico kave. Ne hvala! Pravzaprav pa, počakajva do jutri, saj ti domačini znajo zakuhati juho, če tudi ni ognja.

Z njegove barke se vračam v dežju in ta se zdaj že cel večer ziblje, zato me začne malo boleti moja, na pol prazna glava. A jutri bo morda bolje, ko bom šel v dežju na kopno. Zakaj pa ne? Počasi, saj imam samo dva kilometra do marine in z mojim motorčkom, bo to prav lep, pol urni izlet.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 2. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Sinoči sem šel spat, utrujen, kot bi kopal jarke. Tudi nekaj z mojim želodcem ni bilo v redu, očitno me je večerja (fižolova solata s čebulo in česnom, ter belim kruhom) napihnila, da sem komaj dihal. Zdravnik bi mi zdaj rekel, prav ti je Jasmin, zakaj ješ fižol in čebulo, če imaš putiko. Ampak, rad ga imam in moram, vsaj 2x ali 3x na leto, pa če tudi potem obležim z bolečinami v nogi.

Zjutraj se zato že zgodaj prebudim in pijem kavo. Vso noč je deževalo in tako bo še menda kar nekaj naslednjih dni. Današnja napoved pravi, da cel teden. Preberem časopis, malo pogledam na internet, nato pa si naredim še zajtrk. Pospravim posodo in slišim kako je do mene priplul dingi. Norvežan je ob Indigu in me sprašuje, če grem zraven njega na Immigracijski Urad, da mu prinesem srečo. No ja večjo srečo bi ti prinesla kakšna brhka mladenka, ne pa jaz. A ker nimam nekega posebnega dela, čeprav bi ga našel, grem z njim, da vidim še ta del Fidžija, ki ga do sedaj nisem videl. Prideva na kopno, se z avtobusom odpeljeva do mesta Nadi (domačini mu rečejo Nandi), potem pa z drugim avtobusom do letališča, oz. do njihove glavne stavbe v mestu Namaka. Centralno stavbo hitro najdeva, nato gre on  v čakalnico, kjer sedi kakšnih 40 ljudi in vsi čakajo nekaj od teh uradnikov. Še sreča da so trije »šalterji« in vse poteka tekoče.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Da ne čakam in ne delam gneče v čakalnici, se odpravim na sprehod po mestu, da vidim, kaj vse tukaj imajo, kako živijo, kaj delajo? Tako se sprehajam ob trgovinah, uradih, bankah in še čim, čeprav rahlo dežuje. Kjer koli je mogoče, hodim pod streho, kjer se ne da, se izpostavim dežnim kapljam. Ko si mesto s samo eno ulico ogledam, v njemu ne vidim ničesar posebnega, zato se vrnem nazaj v stavbo in počakam kolega, da opravi uradniška dela. Ko pride ven iz čakalnice je nasmejan in mi pravi: »Če tebe ne bi bilo, bi danes že pakiral in pisal odjavne dokumente, ter odplul ne vem kam.« Zdaj mu ni treba in nimam vseh zaslug za to jaz, ker sem mu nekaj povedal, pogledal na uradno stran njihovega urada in ga včeraj nagovoril, da pokliče na Urad na letališču. Upam, da si bom popoldan zaslužil vsaj pivo, preden greva na barko. No ga ni bilo, a pravi, da še bo, kakor tudi BBQ. Velja, še bolje.

Greva še v trgovino, nabaviva nekaj stvari, katere potrebujeva na barki, potem pa se z avtobusom odpeljeva po isti poti domov, oz. na barko. Pozno popoldne spijem kavo, pregledam nekaj zadev na spletni strani za navtike, ki plujemo po tem delu sveta, potem pa je že čas za večerjo. Tokrat sem našel kos svinjskega mesa, katerega sem lepo popekel, si naredil omako, zraven pa si naredil še polento, katero sem potem opekel v pekaču. Čudovita večerja!

Zvečer so se od nekod prikradle mušice, podobne letečim mravljam, ki so se naselile okoli luči in tako letale tudi po zaslonu prenosnika, kakor tudi po meni. Kar malo nadležne so že bile. Še sam ne vem, koliko sem jih potolkel, a na koncu je tu in tam še priletela katera in pokazala svojo nadležnost, ko sem pisal ta blog. Kakorkoli, jutri ko bo dan, jih več ne bo.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 3. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Bila je še noč in trda tema, ko sem se prebudil. Pa ne zato, da bi se že naspal, ampak zato, ker me je bolelo koleno. Ne se veseliti in ne privoščite mi, ni putika, ker ona boli drugače. Očitno pa je sklepna revma. Razmišljam, kako bi vstal, da bi me čim manj bolelo, pa tudi na WC bi moral. Skobacam se iz postelje, vzamem naklofen  in ne grem več v posteljo, ampak se zleknem kar v salonu. Kasneje, ko tableta malo prime, si skuham kavo, po kavi zajtrkujem in pospravim v sebe še en naklofen 100, da ja res dobro prime.

Pa je prijelo, zato ob 9:00 uri začnem z delom. Najprej si pripravim Rainmana. Ko bom jaz delal druge stvari, niti ne bom vedel, da čarovnik proizvaja pitno vodo. Tukaj voda zaradi mešanja mulja ni najbolj čista, ni pa zdaj umazana, a se zavedam, da bom s tem uničil 5 mikronski filter. A kaj naj? Če bo samo to, bo še dobro. Ko delam vodo, jo tudi s TDS instrumentom izmerim in kot sem pričakoval, je drugačna, trša. Pokaže mi 198 ppm, kar je še vedno v redu. Z drugim instrumentom izmerim Ph in ta mi kaže enkrat 7, spet drugič pokaže 6,9 enot Ph-ja. No ja, malo kisla in nevtralna hkrati. Dobra bo. Kar v tank jo naj naliva, jaz pa bom ta čas kaj drugega delal.

Preselim vse stvari iz krmne spalnice v salon, nato pa razdrem ploščo z instrumenti na krmilni konzoli. Najdem kje je zvezan kompas od avtopilota in grem za kablom. Osvobodim kabel, nato pa ga potegnem skupaj s kompasom v krmni prostor, kjer je avtopilot. Zdaj bo potrebno potegniti kabel nazaj do instrumentov, kar pa bo že malo težje. Zato vzamem 8 mm debelo inox pletenico (zajlo), katero imam v rezervi, če bi mi odtrgalo kakšno pripono, da jo lahko vsaj začasno zamenjam. Ker je bolj kompaktna, jo lepo napeljem do krmnega prostora, nanjo nalepim kabel in ga z lahkoto potegnem do instrumentov. Nato privijačim nov kompas na mesto kjer je bil, saj tam ni v bližini nobenega kovinskega dela, ki bi motil magnet. Naredim še nove kabel sponke za kontakte in vseh šest žičk priklopim na instrument od avtopilota. Dela!

Vse pospravim nazaj kot je bilo, nato se lotim motorja in pregleda filtra za morsko vodo. V njem najdem dve manjši školjki, kateri je potegnilo skupaj z morsko vodo. Verjetno sta bili zaraščeni kje na odprtini za sesanje vode. Mrežico očistim s staro zobno krtačko in jo vrnem nazaj, ter privijačim. Zdaj še moram pogledati, zakaj me muči menjalnik za vzvratno plovbo, saj ne zagrabi takoj, ampak šele čez dve ali tri sekunde. Olja imam v menjalniku dovolj, vodila so dobro speljana, nič ne najdem. Vse potem posprejam z oljnim sprejem in morda bo bolje. Zdaj še pobarvam vodilo jermenice in pokrov sladkovodne črpalke, ki sta že malo rjasta in sta izgubila nekaj zelene barve, s katero je motor pobarvan. In ko končam, vzamem še drug čopič, ter zmešam malo laka z malo mahagoni barve, ter pobarvam spodnji rob pohištva v salonu, saj je na nekaterih mestih precej obrabljen. Zdaj je spet lepo.

V tem času sem naredil 240 litrov vode, zato še sperem membrane od Rainmana in zaključim z delom. Prižgem motor, dvignem sidro in malo kasneje kar na sidrišču med barkami plujem v krog in kalibriram Raymarinov kompas. Ko mi najde pozicijo za avtopilot, naravnam še stopinje, jih izenačim z GPS instrumentom, shranim in preizkusim, če mi zdaj avtopilot dela kot mora. Dela! Čeprav na to kratko razdaljo ne morem najbolje videti, a to preizkusim drugič, preden grem na daljšo plovbo. Tudi vzvratno plovbo preizkusim, tokrat dela kot mora. Čudež! Spet pridem na svoje mesto na sidrišču in spet sidram. Zdaj je že popoldne, zato se ves moker od potu z masko spravim v vodo, da preverim še propeler, a ta je tudi pričvrščen kot mora biti. Stuširam se in si skuham zasluženo kavo. Šele ko se usedem, začutim, da me spet malo boli noga, zato se odločim, da bom počival, namesto, da bi vzel še eno tableto proti bolečinam. Danes je bil res deloven in uspešen dan. Sreča da je oblačno in ni sonca, zato pa je sparno.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride Gaute in me vabi da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov nov, 3,7 metra dolg dingi s 30 konjsko Yamaho leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih pol ure. V marini še srečam kolega iz Nizozemske, pa še Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in gremo vsak po svoje.

Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program, kjer plešejo plese iz otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava si program in nato se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in greva nazaj na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.

 

< Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. del   Nadaljevanje plovbe 18.12.2019


 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

 

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sreda 11 Dec 2019

Zakorakali smo v mesec december, zadnji mesec v letu 2019. Večina navtikov nas trenutno počiva in polni baterije za naslednjo sezono, ki se bo za marsikoga pričela že v zelo zgodnjem stadiju pomladi. Vstopite iz čarobnega decembra v novo leto 2020 z novimi cilji in novimi željami. Naj bo praznični čas tisto obdobje, ko si boste podarili najlepšo darilo. Zato smo za vas pripravili nek...

Sreda 11 Dec 2019

Bliža se najboljša Just Perfect zabava na kopnem!

Pridruži se nam na tradicionalni prednovoletni zabavi prijateljev Just Perfect Y.C- ja. Dobimo se v klubu SPUTNIK v soboto, 28.12. 2019!
Zabavno navtični večer bomo pričeli ob 21.30 z welcome drinkom in druženjem.
Sledi zabava in ples do jutra z našimi prijatelji, bendom XEQUTIFZ!

Kot vedno je obvezen je vpis na guest listo!!!
Vstopnina za vpisane na Just Perfect Y.C. guest listo je 10,00 €.
Letošnja novost je, v izogib gneči na vhodu, boste lahko vstopnice osebno prevzeli tudi v naši pisarni od 25.12 - 27.12.2019. med 15h in 17h.
Cena vstopnice na vhodu na dan dogodka bo 12,00 €
Prijavo pošlji na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.; pogoj za vpis na guest listo je LIKE in SHARE naše uradne Just Perfect Y.C. FB strani.

Pohiti, da ne ostaneš zunaj, prijave so omejene!!!

Sreda 11 Dec 2019

Od 5. do 8. decembra 2019 je v italijanski Imeprii potekala jubilejna zimska regata, ki so se je udeležile tudi tri slovenske posadke v prehodnem mladinskem razredu 420. Imperia Winter regato je letos že 30. zapored organiziral Yacht Club Imperia za jadralna razreda 420 in 470.

Velik mednarodni dogodek je v mesto, ki je le lučaj stran od mondenega Sanrema, pripeljal številne mladinske posadke iz Evrope in drugod. In vse kaže, da je za štiri dni Imperia postala evropska zimska prestolnica jadranja. Sredi pisane množice več kot 400 mladih športnikov iz 12 držav je v spremstvu trenerja Mitje Mikulina mišice napelo tudi šest slovenskih jadralcev –  dekliška posadka Celestina Sabadin (JK Pirat) in Veronika Franič (JK Olimpic), moški par Dan Belinger (JK Pirat) in Jakob Musa Olivieri (JK Olimpic) ter Martin Fras (JK Izola) in Toni Rebec (JK Olimpic).

Vse tri dni so bolj kot ne čakali na veter in kasneje uspeli po šibkem vetru med 4 in 7 vozlov odpeljati skupno 4 plove. Dekleti sta si prvi dan prislužili šolski »cvek« (UFD), ki sta ga z vso vnemo poskušali popraviti do nedelje. V konkurenci 40 posadk sta z enakim številom točk kot četrtouvrščena posadka pristali na 6. mestu.

Dan Belinger in Jakob Musa Olivieri sta regato zaključila na 42. mestu ter bila 6. v konkurenci U17. Martin Fras in Toni Rebec pa sta si na Ligurskem morju prijadrala skupno 44. mesto.

V moški konkurenci so si zmagovalni oder razdelile francoske posadke v zaporedju Lucas Teillet in MaximPisseloup (ASPTT Marseille), Ange Delerce in Timothée Rossi (SRA) in Victor Le Penven in Iban Cornic (’ASN Perros).

Pri dekletih sta zmago osvojili Italijanki Margherita Barro in Matilde Parladori (SVBG), pred Francozinjama Elso Watrin in Caroline Sonneville (CN Rennes) in Nemkama Anno Rieckof in Charlotte Sperling.

 

Besedilo: Katja Bertok, Fotografije: Mitja Mikulin, YC Imperia

Sreda 11 Dec 2019

V Puli je od petka do nedelje potekala Miklavževa regata, najbolj množična jadralska tekma na Hrvaškem. Udeležilo se jo je rekordnih 576 krmarjev iz 20 držav, prvič tudi iz ZDA in Avstralije. Slovenska flota je štela 54 posameznikov iz osmih klubov. Najuspešnejša med njimi je bila Alenka Valenčič, zmagovalka v skupni in ženski razvrstitvi razreda laser 4.7. 

Po petkovem brezvetrju in zgolj enem izpeljanem plovu v soboto tudi nedelja ni obetala veliko. Jutranja megla je zadušila vsak piš in najbolj nejeverni Tomaži so bržkone pospravili opremo. Toda organizatorji priljubljene regate v Puli se niso predali in z veliko vnemo po 4 do 7 vozlih zahodnika izpeljali dovolj regat za veljavnost tekmovanja.

V razredu optimist je med 393 jadrnicami potekal hud boj za najvišja mesta, vroče pa je bilo tudi med slovenskimi krmarji, saj je bila to zanje prva kriterijska regata za sestavo reprezentance. V skupnem seštevku je slavila Lisa Vucetti iz Barkovelj pred rojakom Alexom Demurtasom in Zoujem Schemmelom iz Francije. Najboljšo slovensko predstavo je uprizoril Svit Dujmović Šterpin z zmago v predzadnjem plovu ter 10. in 11. mestom, kar je zadostovalo za končno 23. mesto. Dve mesti nižje se je z enakim točkovnim izkupičkom zasidrala Yelyzaveta Levandovska, med petdeseterico pa sta se uvrstila še Alja Petrič (29. mesto) in Maj Petrič (32. mesto).

Jata 102 laserjev 4.7 se je po regatnem polju pognala trikrat. Dvakrat je bila najhitreje v cilju Alenka Valenčič, ki je vmes zabeležila še peto mesto in s sedmimi točkami prepričljivo premagala celotno konkurenco. Odlično se je izšel nastop tudi Luki Zabukovcu, ki je pristal tik pod zmagovalnim odrom z enako bero pik kot drugo in tretjeuvrščena Miljčana Alessandro Bosso in Lorenzo Fonda. Uspeh slovenskih jader sta dopolnila še Jernej Flandja z 9. rezultatom in Ivan Vakhrushev na 11. mestu.

V razredu laser radial naši predstavniki niso posebej izstopali. Šibek veter je kolikor toliko ugajal le Janezu Zabukovcu, 17. izmed 65. sodelujočih. Zmaga je odšla v Grčijo z Georgiosom Papadakosom.

Vir: JZS.si

Sreda 11 Dec 2019

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

83. dan: Heron: Ibiza – Španija: El Rinconet

Vremenski bogovi so se odločili, da si letos Ibize in Fermentere ne bova ogledovala. Nekaj sva tako že videla v preteklih letih, drugo bova očitno kdaj drugič.
Zjutraj izplujeva proti celinski Španiji. To je lepa dnevna pasaža. Zjutraj greš, zvečer si tam.
Očitno nisva edina, saj tako z očmi kot z AIS-om vidiva kar nekaj bark, ki imajo enake namene.
Vetra je premalo (5 vozlov v polkrmo), da bi lahko jadrali, saj se rolerji še vedno valijo in nas premetava. Kar 10 milj motorirava, preden lahko razpreva jadra. Potem postane plovba bolj človeška. Bistveno manj nas rola.
Ves čas se boriva s kotom jadranja. Piha vzhodnik (polkrma), glavni val je skoraj z boka. Če grem čisto v smer proti cilju (WSW), potem preveč pade hitrost navideznega vetra. S tem pade pritisk na jadra, poveča se rolanje in zmanjša hitrost.
Če pa drživa barko 10 stopinj bolj bočno na veter, se kot navideznega vetra zaradi naše hitrosti spremeni s 150 na 110, jadra nas bolj držijo, hitreje gre in ne premetava nas toliko. Kadar se veter okrepi, lahko plujeva v smeri cilja.
Ta taktika naju pripelje malo preveč južno, zato zadnjih nekaj milj poskusim voziti čisto krmo (metuljčka), a je vala preveč in mi jadra ves čas podira. Tudi brez genove (samo na glavno jadro), kljub preventerju, ne gre. Jadro se ves čas zapira in z glasnim pokom spet napne. Ga pač zloživa in odmotorirava tistih nekaj milj.
Čeprav že dva dni piha z vzhoda, se vali swell z jugovzhoda. Blizu celine se mu pridruži še swell s severa. Ta zbriše s seznama nekaj možnih sidrišč. Dosti nama več ne ostane.
El Rinconet je zaščiten pred severom in vzhodom, a povsem odprt na jug in jugozahod.
Lili bi kar na prvo žogo v marino, jaz se nekaj pogajam in na koncu sidramo pod previsnimi skalami pred plažo El Rinconet.
Ne rola zelo.
V začetku.
Zvečer se guncanje malo okrepi. Upam, da bomo kaj spali.
Na obalo se nama ne ljubi. Zadnja dva dneva na težkem morju sta naju utrudila. Jutri.
Kopanje je bilo bolj na hitro. Bolj iz higienskih razlogov. Zunaj je namreč že mraz. 26 °C se v vetru in oblačnem vremenu zdi kot jesen in ne več kot poletje. Bo treba bolj na jug.

Danes prepluto: 60 NM, po logu 67, skupaj 2166. Motor ima 5607 ur (3 nove).

84. dan: El Rinconet – Torrevieja

Ponoči se je guncanje okrepilo. Nekaj časa se je še dalo spati, če si dovolj utrujen.

Heron: Tomaž Pelko

Ob treh zjutraj sem bil toliko naspan, da me je guncanje preveč motilo, da bi še spal.
Malo sem premišljeval, kdaj bi odrinila in potem sem se odločil, da kar greva.Vetra je bilo manj kot valov, veter skoraj v krmo, valovi pa dve komponenti: eni od strani, drugi pa skoraj v krmo.
Zibanje je bilo neprijetno. Barka se je za nekaj trenutkov skoraj umirila, potem pa so jo zadeli kaki trije večji valovi s strani s tako frekvenco, da jo je dobro zazibalo. Krmni val pa je barko porinil iz smeri.
Jadral sem le z genovo. Ves čas se je podirala. O glavnem jadru nisem ponoči niti razmišljal, ker bi samo razbijalo.
Pozneje je veter večkrat spremenil smer in hitrost. Ko je bil šibkejši, sem moral genovo zviti in voziti na motor, ko je bi močnejši, se je dalo jadrati. Nekaj časa se je dalo voziti tudi s polnimi jadri, a me je srce bolelo, ko je novo glavno jadro s pokom udarjalo in stresalo celo barko, če je bil val prevelik. Genova pa enkrat na leve uzde, pa spet na desne uzde ...
In tako 13 ur.
Ob štirih pa sva že sidrana znotraj valobrana marine Solinas v kraju Torrevieja. Ta marina ima nenavadno velik bazen znotraj valobrana – skoraj kilometer krat 300 m.
Tam je tudi terminal za nakladanje soli (po bližnjih solinah je marina dobila ime). Španci se ne šalijo z valobrani. Na zunanjo stran namečejo velike bloke (skale ali beton), ki razbijejo prve valove. Nad to in malo umaknjeno v notranjost pa zgradijo zid. Tale je visok vsaj 6 ali 7 metrov, mogoče več in ima po vrhu speljano sprehajalno pot.

Heron: Tomaž Pelko

Sidranje znotraj valobrana je že leta vroča tema lokalne skupnosti in občasno je prepovedano, pa spet dovoljeno ...
Ko midva sidrava, je tam sidranih že kakih 15 plovil (ne štejem malih čolničkov).
Izkaže se, da so skoraj vsi rezidenti marine, ki so šli na nedeljski izlet z barko, a ker je zunaj nemogoče morje, je bil izlet kratek.
Veselo se kopajo in se imajo super. V kotu je še žičnica za smučanje na vodi (podobno, kot v Punatu na Krku, le malo krajša).
Zvečer nas ostane na sidru morda pet.
Danes sva imela za večerjo roštiljado. Vem, da bi se nekateri zmrdovali, ker je moj roštilj plinski, ampak meni je veliko bolj praktičen, po okusu pa ni take razlike, da bi se mučil z ogljem.
Američani so zadevo dodelali v nulo. Ko namreč maščoba kaplja na razbeljeno kovino, se sežge in da podobno aromo, kot lesno oglje. Trik je, da roštilja ne smeš preveč dobro očistiti. OK, mrežico že, ampak notranjost naj ostane črna, da doda tisti pravi okus in vonj po oglju. Ko je roštilj čisto nov, tega okusa še nima, a z uporabo se notranjost prevleče z ogljem.
Danes upam, da bomo spali bolj mirno. Res upam, sicer se mi lahko zgodi upor na ladji Heron in bo admiralica zapustila barko, dokler je ne zabetoniramo v dobre temelje. Jutri pa naprej, preden nas dosežejo viharji, ki se že počasi kuhajo in nas bodo zadeli čez nekaj dni, če se ne premaknemo. Prijatelji naju čakajo v Cartageni in imajo pivo že v hladilniku. Upam, da ne bomo bolj potrebovali toplega čaja.

Danes prepluto: 64 NM, po logu 66, skupaj 2230. Motor ima 5615 ur (kar 8 novih).

85. dan: Torrevieja – Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Zvečer so imeli v lokalu nad žičnico za bordanje živo glasbo. Kako drugačni so žuri tukaj na celinski Španiji, od tistih, ki sva jih bila vajena do sedaj. Vse je umirjeno, glasba ni preglasna. Se vidi, da je verjetno med gosti polno starejših Angležev in njim je zabava namenjena. Spala sva odlično. Valobran je 100-odstotno opravil svojo nalogo. Zapeljeva ven, na odprto. Kako drugačno je danes morje. Piha 5 vozlov s kopnega, verjetno je to še ostanek nočne termike (ne vem, ali mu tukaj tudi rečejo burin). Valov od vetra ni niti za vzorec. Swell prihaja z vzhoda, a je prav počasen in lenoben. Ravno dovolj, da ne pozabiš, da si na velikem morju, a ni moteč. Motorsailamo. Vetra je ravno toliko, da jadra dodajo kak vozel ali dva k hitrosti motorja in da držijo barko in ji preprečujejo valjanje po swelu. Jutranje sonce se skrije za oblaki. Odločiva se za pot bližje obali, saj je morje mirno in tako voziva mimo vzgajališč rib, ki jih je tu vse polno.

Ponoči ali v težkem morju bi se jim raje na daleč izognil, tokrat pa si skrajšava pot za nekaj milj in greva med njimi. Vetra za kako uro zmanjka, potem se obrne v vzhodnik in pač jadramo na drugih uzdah. Na krov dobiva slepega potnika. Morda je tu že od začetka – ne vem. Majhen ptiček podoben penici se prestopa po barki. Z Lili sta že povsem prijatelja. Ona se ves čas pogovarja z njim in njega ne moti, če sta manj kot meter narazen. Mene se še malo boji in drži kaka dva metra razdalje. Ko moramo zaviti za 10 stopinj desno, skače po avtopilotu. A je prelahek, da bi pritisnil gumb. Potem se usede na krmilo, in sicer na desno prečko, a seveda revček ne ve, da ne more obrniti krmila, če je vključen avtopilot. Zato pač Lili pritisne +10. Ptiček se le malo umakne. Potem gre pod sprayhood, in sicer na najbolj zavetno mesto, kjer nanj sije sonce in tam malo drema. Poseda po vseh štrikih na barki od premca do krme, za nekaj časa gre dremat v dingi, največ pa se zadržuje pod sprayhoodom. Jadranje je tako rekoč idealno za utrujene popotnike. Vala ni, vetra je ravno dovolj, da plujemo s 5 do 6 vozli in piha ves čas iz idealne smeri. Slabih 10 vozlov vetra iz 70° je za Herona sprehod skozi park. Ko objadrava Cabo de Palos, sem pričakoval polkrmo (slabih 10 v polkrmo pomeni počasno napredovanje), a se veter obrne in ga imava spet v bok. Kot bi se nama bogovi hoteli odkupiti za vse trpljenje preteklih dni.

Heron: Tomaž Pelko

Blizu Cartagene se ptiček odloči, da tu izstopi in vidiva ga, kako leti proti hribom. Prav pogrešala ga bova. Ko obrnemo v zaliv Cartagene, je veter v krmo, a se zaradi tunelskega efekta ravno prav okrepi, da hitrost ne pade pod 5 vozlov. Tik pred marino zvijeva jadra in zapeljeva v marino. Cene so tu res zmerne. Če bi recimo v Mahonu plačala za eno noč 250 ali 300 EUR, tu za ta denar lahko ostaneš deset dni. Precej marin v Španiji ima dobre cene. In to so marine, ki so bile zgrajene za težko morje z valobrani dolgimi kilometer ali več, s plavajočimi pontoni, veliko je opremljenih s finger pontoni, veliko jih ima vso infrastrukturo od čendlerije do mehanikov, švasarjev itd. Osebje je prijazno in pomaga pri privezu in z informacijami. Tu ostaneva, dokler se vreme malo ne stabilizira.

Danes prepluto: 39 NM, po logu tudi 39, skupaj 2269. Motor ima 5619 ur (4 nove).

86. dan: Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Spala sva dolgo. Potem začne nekaj smrdeti po nafti. Veter poneha. Pa ne, da so spet falili napoved in da piha od rafinerije proti marini in ne z juga?
Pogledam ven in vidim veliko kruzerko, kako pristaja na pomol pred obema marinama. Torej, veter se ni obrnil, le kruzerka ga je blokirala. In smrdi iz njenih dimnikov ne iz rafinerije. 

Oh, smola. Nisem vedel, da sem prihajajo tudi kruzerke. Rečem Liliki, naj se hitro uredi, da greva v mesto, preden se tile privežejo in ljudje preplavijo mesto. Dve stvari pri Lili nista kompatibilni: zjutraj in hitro.
V miru počasi popijeva kavico. Cartagena je neverjetna. S kruzerke se je v mesto zapodilo 4.000 ljudi, a je mesto to z lahkoto prežvečilo. Že dve tri ulice stran od najbolj udarne turistične promenade je vse normalno. Le kam je šlo 4.000 ljudi?
Če se ti kruzerka zgodi kje na kakem malem otočku v Karibih, je tisti dan praktično uničen. Bolje, da ne greš na kopno. Danes sva bila tipična turista. Vzela sva kombinirano karto za ogled več znamenitosti in 6 ur hodila po mestu in gledala stare kamne. Je kaj za videti. Lepo in poučno. In naporno. Še dobro, da se lahko vmes kje usedeš v senčko v kak lokalček.
Sva pa dolgo iskala vhod v rimsko gledališče. Veš, kje je, imaš google maps, pa vseeno zgrešiš. Ja, nisem si mislil, da je to vhod v neko čisto normalno hišo dve ulici stran, potem greš pa pod cesto do teatra. Aja, pa tu ne gre za amfiteater, ampak za pravi teater, kjer so igrali gledališke igre. Kapaciteta sedišč: 6 do 7.000 ljudi. Galusova dvorana v CD ima kapaciteto le 1.545. Rimljani so pred 2000 leti naredili petkrat večje gledališče. Vau.
Zvečer greva ven s posadko z Dream time. Imamo več sreče kot pameti, saj po naključju najdemo en krasen tapas bar, kjer je postrežba simpatična in cene nizke, ambient pa avtentičen. Odprti so že 100 let in želim jim še vsaj 100 let.
Najbolj mi je všeč to, da je z vsakim tapasom zraven zastonj pivo (oziroma z vsakim pivom zastonj tapas). Ene par tapasov smo pa morali pokusiti. Je ene tri štiri ulice stran od glavne turistične peš cone. Kje natančno je, vam pa ne povem.
Danes nismo pluli, smo pa več hodili.

87. dan: Cartagena

Heron: Tomaž Pelko

Ohladilo se je in zjutraj je bilo komaj kaj čez 20 °C. Napovedujejo občasen dež. Danes je dan za popravila. Zadnjič na palubi najdem pol koleščka škripca. Mislil sem že, da bo treba na vrh jambora, da najdem, kaj se je zlomilo.
Admiralica pogleda ta kos plastike in ugotovi, da to ni z vrha jambora (čeprav še ni bila nikoli gor), ker je to kolešček za tanjše štrike, kot so naše dvižnice.
In ima prav. Kolšček je iz buma. Je vodilo prve krajšave.
Tole bo projekt za kakšno uro, dve, si mislim in zjutraj začnem:
Poiščeva čendlerijo (trgovino z navtično opremo), a tam takega koleščka nimajo. V drugi tudi ne. V tretji imajo nekaj podobnega. Os je OK, širina tudi, le obseg je nekaj večji. Mislim, da bo šlo.
Doma dolgo študiram, kako se os spravi iz buma, saj nima nobene razcepke, vijaka ali česa podobnega. Na internetu najdem po dolgem iskanju nekaj nasvetov. Os je zabita v bum. Na eni strani je os narebrana, to s trenjem drži vse skupaj. Treba jo je izbiti ven s prave strani. OK. Kladivo imam, jeklen izbijač debeline 8 mm tudi, sekira za protiutež in udri po siromaku.
Nerjavno železo in aluminij nista prijatelja. V družbi s slano vodo se na njunem spoju tvori aluminijev oksid (in mogoče še kaj), kar ju dobro zlepi skupaj. No, po 14 letih je to res dobro sprijeto. Vseeno nama uspe in ker pametnejši odneha, gre os počasi ven. Pri tem ugotovim, da je razpadel tudi kolešček druge krajšave, le da se je še nekako držal na osi.
Za krajšave imam nove vrvi iz dyneeme. Te so precej manj raztegljive in očitno so šokovne obremenitve ob udarcih jadra večje.
Potem mi novi kolešček pri nameščanju pade v bum.
Opis tega, kaj vse sva počela, da sva ga dobila ven in kaj vse, da sva os pognala skozi tisti kos aluminija, na katerem so zdaj samo trije od štirih koleščkov, bi trajal predolgo. Sploh, če bi v tekst vključil še vse moje kletvice.
Za lažjo predstavo seznam stvari, ki sva jih uporabila, da nama je na koncu uspelo:
Endoskopska kamera, LED-svetilka, kitajske paličice, vrvice različnih debelin, lepilni trak, klešče, več kosov žice različnih trdot, gravitacija, vedro, izvijači različnih debelin, kladivo, fleksibilni pobiralec vijakov s kavlji ...
No, proti večeru je bil moj eno- do dveurni projekt končno zaključen. Spet lahko krajšava glavno jadro.
Bo pa treba verjetno kje dobiti močnejše koleščke, da se napaka ne bo ponavljala.

Danes nismo pluli.

< Portocolom - Ibiza: Badia de Sant Antoni   Nadaljevanje - 88. dan (prihaja 18.12.2019)

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Torek 10 Dec 2019

Xtreme PC Kara je računalnik namenjen uporabi navtikov tudi v najzahtevnejših razmerah.

Računalnik je namenjen zahtevni uporabi. Ni le vodoodporen. Potopimo ga lahko celo v vodo do globine 10 m. Poleg svoje vzdržljivosti se lahko pohvali tudi z izjemno kakovostnim in svetlim zaslonom. Z njim bomo lahko delali tudi v močni sončni svetlobi.

Računalnik je v ohišju iz nerjavnega jekla. Vsi priključki so vodoodporni. Ima vse potrebne nosilce za enostavno namestitev na plovilo. Namestimo ga lahko na komandno konzolo ali pa kamorkoli na ograjo ali različne nosilce na plovilu.

Računalnik ima vgrajeno kamero, osvetlitev in 18,5-inčni zaslon na dotik, ki deluje tudi, kadar imamo na rokah rokavice. Nameščen ima operacijski sitem Windows 10, na željo kupca pa ga je možno naročiti s sistemom Linux.

 

 

Več o računalniku: Xtreme PC Kara

 

Torek 10 Dec 2019

Galeon 400 FLY

Novost iz ladjedelnice Galeon je motorna jahta Galeon 400 FLY. Plovilo je najmanjši predstavnik serije imenovane »Beach mode«. Oblikovana je z namenom, da zagotavlja izjemno sposobnost manevriranja in se odlično obnaša na razburkanem morju.

Notranjost plovila je možno prilagoditi potrebam kupca. Izbirati je možno med številnimi modernimi različicami notranjosti, na voljo pa so tudi številne prilagoditve. Pod krovom sta dve veliki in prostorni kabini. Lastniška je tokrat v krmnem delu plovila. Kabina v premcu je namenjena gostom ali otrokom. Obe kabini imata lastno kopalnico in stojno višino po celotni površini. Zaradi številnih omar v obeh kabinah, je plovilo primerno tudi za daljša križarjenja.

Salon plovila je prostoren. V desnem delu je sedežna garnitura z mizo, ki se lahko po potrebi spremeni v dodatno ležišče. Pred njo je komandna konzola s širokim sediščem za krmarja. V levem prednjem delu je kuhinja, v levem krmnem delu pa dodatna dva sedeža.

Na dvignjenem komandnem mostu je del na levi strani plovila namenjen krmarju. Nasproti je priročna kuhinja, preostali prostor pa je namenjen udobni namestitvi gostov med plovbo in na sidru.

Nova jahta iz ladjedelnice Galeona ima dve posebnosti, ki jih ne smemo pozabiti omeniti. Prva je zložljiva senca na premcu plovila, ki po potrebi prekrije kompletno sončno ploščad. Druga, ki pa bo navdušila številne ljubitelje manjših motornih jaht pa sta bočni stranici na krmi, ki ju lahko spustimo v nivo tal. Na ta način povečamo krmno prostor, ki se spremeni v pravo plažo.

Plovilo je na voljo z dvema dizelskima motorjema, ki razvijeta po 324 kW oziroma 440 KM.

Tehnični podatki:

  • Dolžina čez vse: 12,50 m
  • Širina: 4,00 m
  • Rezervoar goriva: 1000 l
  • Rezervoar vode: 450 l
  • Rezervoar fekalnih vod: 120 L
  • Motorji: 2 x 324 kw (440 KM)
  • Kategorija: B

Galeon 400 FLY

Galeon 400 FLY

Ponedeljek 09 Dec 2019

Tokrat smo na internetu našli video, v katerem si lahko ogledate, katerih stvari na morju ne smete početi. Komentar verjetno ni potreben.

Če ste tudi vi letos posneli kakšen podoben posnetek, nam ga pošljite na naš naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in z veseljem ga bomo objavili.

Ponedeljek 09 Dec 2019