Zadnje iz eTrgovine

24.99€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

V ponedeljek, 30. marca 2020, je prišlo do nenavadne pomorske nesreče. Po navedbah Columbia Cruise Services naj bi venezuelska vojna mornarica napadla križarko RCGS Resolute, nato pa naj bi se potopila.

Nemška križarka RCGS Resolute je v mednarodnih vodah, na razdalji 13,3 nmi od otoka Tortuga, opravljala nujna vzdrževalna dela na levem motorju plovila. Desni motor je normalno deloval in so ga uporabljali za vzdrževanje pozicije med popravilom. Na krovu je bilo 32 članov posadke.

Kmalu po polnoči se jim je približala ladja venezuelske vojne mornarice in po radiu od njih zahtevala, da z njimi zaplujejo v pristanišče Puerto Morena na otoku Isla de Margarita (Venezuela). Ker je križarka plula v mednarodnih vodah, je kapitan ladje najprej želel preveriti zahtevo, glede na to, da je bilo pristanišče daleč stran od njegove načrtovane plovbe. V času, ko je kapitan govoril s svojimi nadrejenimi, je vojaška ladja proti njim izstrelila več strelov. Nato so se jim približali po desni strani in trčili v njihov premec pod kotom 135 stopinj z namenom, da bi ladjo obrnili proti venezuelskemu otoku.

Križarka je v trku utrpela le manjše poškodbe in je lahko brez težav plula naprej. Drugačna usoda pa je doletela ladjo venezuelske vojne mornarice. Ker ima križarka pod vodno gladino posebej ojačen bulb za plovbo v zaledenelih vodah, je vojaška ladja utrpela usodne poškodbe trupa in vanjo je začela vdirati voda.

Križarka je ostala v bližini nesreče še eno uro. Pripravljeni so bili pomagati vojaški ladji. Večkrat so poskušali stopiti z njimi v stik preko radijske postaje, a nikoli niso dobili odgovora. Novico o nesreči so nemudoma sporočili MRCC Curacao (Maritime Rescue Coordination Centre). V centru so jim sporočili, da naj nadaljujejo s plovbo proti pristanišču Willemstad, kjer je ladja trenutno privezana.

Ladja venezuelske vojne mornarice, Naiguata, se je kmalu po trku potopila. Venezuelska mornarica je dejanje križarke označila kot kriminalno in strahopetno dejanje, ker je zapustila kraj nesreče in ni pomagala potapljajoči se ladji. Po navedbah venezuelske mornarice naj bi njihova ladja v okolici otoka Tortuga opravljala rutinske kontrole pomorskega prometa. Med izvajanjem nalog naj bi križarka trčila vanje.


Naiguata, 80 m dolga ladja Venezuelske vojne mornarice

 


Lokacija nesreče

Vir: Columbia Cruise Service - www.columbia-cs.com

Sreda 08 Apr 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Milazzo

V mestu Milazzo sem ostal na sidru štiri dni. Zadnji dan se vse sidrišče izprazni, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 m visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v mojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki pa si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barko v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen ... Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni pa mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že sedem zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji, da je marina predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barko tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in iz tega razloga podaljšala za 1 m in sedaj, ko imam za en meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več! Odplujem proti Palermu, veter je pravi, malo bo premetavanja po valovih, najtežje bo priti iz marine, ampak bo že nekako, če seveda motor ne bo delal kakšnih problemov.

Zapustim pristanišče in začne se premetavanje po valovih proti vetru. Ko priplujem okoli rta, je sonce že zašlo. Na tej strani je morje popolnoma ravno, le vetra je precej. V zalivu sta zasidrana dva katamarana in ena jadrnica. Odločim se, da vržem sidro takoj za pečino in grem v posteljo. Sredi noči se veter močno okrepi. Stopim iz kabine in si ogledujem kolobocije sosednjih bark na sidrišču. Katamarana sta dvignila sidro in motorirata na mestu proti vetru vso noč, jaz pa sem dvignil sidro in se prestavil na sredino zaliva, kjer imam varno razdaljo od čarterjev. Spustim vso verigo, počakam nekaj minut na palubi in se vrnem v posteljo. Zjutraj se zbudim, vetra od nikoder in k sreči so tudi moji sosedje zapustili zaliv. Popijem kavo, medtem dvignem sidro in se počasi odpravim proti Palermu.

Walter Teršek

Do treh popoldan vetra še vedno ni od nikoder, samo valovi so ostali, zato so pač iznašli motor, ki ropota v moji barki. Dve uri pred sončnim zahodom se veter vrne, seveda točno od tam, od koder ga ni treba. Celo noč vozim z drugo krajšavo in polovico genove. Pred sončnim vzhodom sem že pred Palermom. Kako in kje vpluti, se mi tudi sanja ne, saj je mesto polno luči, zunaj pa je noč. Zato počakam eno uro na sončni vzhod in na ribiče, ki zgodaj zjutraj zapuščajo pristanišče in so najboljši vodniki za vplutje in izplutje. V Palermu sem se moral ustaviti zgolj samo zaradi pošiljke, ki je prišla iz Slovenije in v kateri so nove sončne celice in EPRIB od Luxery Marina. Medtem ko sem montiral sončne celice in pripravljal barko za plovbo proti Sardiniji, smo vsi čakali na ugodno vreme. Na mojem pomolu smo štiri barke, ki plujemo v isto smer proti zahodu. Dežuje že šest dni zaporedoma, barka je pripravljena, samo še vreme čakam prav tako kot vsi drugi. Končno 2. oktobra vsi zapustimo marino. Prvi dan vremenska napoved ne kaže najbolje, a veter se je le obrnil nazaj na SV.

Walter Teršek

Prvo noč grmi iz vseh strani, strele padajo v morje kot puščice, ki jih streljajo iznad oblakov. Bojim se prav tistega, kot se boji vsak: da bi mi strela udarila v jambor! S tem bi se mi skurila vsa elektronika. Tolažim se s tem, da ko pada dež, je možnost, da strela udari v jambor manjša. Čez 20 minut pa je prenehalo deževati. Še vedno grmi, se bliska, strele tolčejo v morje, veter se obrne za 180 stopinj in sedaj piha iz JZ. Premišljujem o vrnitvi v Palermo, vendar si premislim. Vso noč me premetava, valovi prihajajo od spredaj in od zadaj, na vsake toliko časa pa butne tudi kakšen s strani. Sam svojim očem ne morem verjeti in si rečem: vse je mogoče prav tako, kot nič ni nemogoče! Zjutraj se vreme nekako popravi, oblaki se razpihajo in jadranje ima spet svoj čar. Sedim v kokpitu in jem moje kosilo: konzervo tune in star kruh, na katerem si skoraj zlomim zob, zato ga pred vsakim ugrizom za kratek čas namočim v mleko. Premišljujem, kje so druge barke, kako so oni preživeli to noč? Sonce je zašlo, jadram z drugo krajšavo in veter naenkrat izgine, na vrhu mojega glavnega jadra pa sedi črna vrana in nikakor noče z njega. Barka se premetava z boka na bok, jaz pa se oziram okrog in razmišljam, kdo mi je vzel veter in kaj pomeni ta črn ptič sedaj na mojem jadru?

Walter Teršek

Ne rabim prav dolgo, da mi »kapne«, da je vse to zatišje pred viharjem. Nad menoj in povsod naokoli se spet zbirajo oblaki. Črna vrana na jadru. Skočim iz kokpita, kot bi me izstrelil. Genovo zavijem v dveh sekundah. Breke off glavnega jadra, jadro dol, hitro ga zložim in povijem z vrvjo okoli buma. Začelo se je! Veter se vrtinči, windeks se vrti v krogu. Znašel sem se sredi ciklona. Poskušam jadrati z malo genove, a veter jo samo premetava na levo in nato na desno. Opazujem windeks in merilec vetra na vrhu jambora. V Črni gori ga nisem dobro fiksiral, ker nisem imel na jadrnici nobene matice s plastiko in sem se moral zadovoljiti z navadnimi, ki pa so se spet nekako odtegnile in merilec spet pleše zraven windeksa. Vso noč me premetava, jadrati ni mogoče, zato uporabim motor. Vse skupaj traja do štirih zjutraj, ko se nebo razjasni, konstanten veter se vrne s S, maestral z ne tako močnimi sunki, zato imam glavno jadro na tretji krajšavi, vrv genove pa držim stalno v roki, da jo lahko v primeru sunka odtaknem od vinča in s tem hitro rešim problem. Barko imam praktično na povodcu. Danes je tretji dan, odkar sem zapustil Palermo in po GPS-karti sem čisto previsoko, saj sta me veter in tok odnesla proti S, zato lepo jadram s hladnim maestralom, ki prihaja s francoskih Alp. Računam razdaljo, računam karto in moral bi biti že zdavnaj na Sardiniji, vendar tokrat nisem sam in nisem niti na Sardiniji. Na barko se mi je zatekel manjši ptiček z rumenim trebuščkom. Vso noč je sedel na ograji in mi delal družbo. Zjutraj se je že opogumil in se prestavil v kabino, kjer je sedel na moji božanski deki iz merino volne, na kateri je narisan prisrčen kužek – ptiček je sedel prav na njem. Ko je imel dovolj mehke volne, se je prestavil v viharno okno, kjer je radovedno opazoval okolico, kot da bi vedel, da se mora vsak čas na obzorju prikazati Sardinija. Pripravil sem si spet slastno kosilo: odprl konzervo tunine, kruha je hvala bogu že zmanjkalo, tako da sem tudi na mleku privarčeval, mojemu prijatelju pa sem v zamašek natočil malo vode in na krožnik nadrobil piškot. Ko sva končala z najinim prestižnim kosilom, sem šel počivat, on pa se je vrnil v viharno okno. Ob petih popoldne je skočil z okna, odletel v kokpit in nato zapustil barko brez kakršnega koli pozdrava in slovesa, razen tega, da mi je na mizi pustil manjšo lužico in beli flekec. Hvala ptiček, upam, da si užival na moji barki.

Walter Teršek

Na vsake toliko časa pomolim glavo iz kabine in pogledam okoli sebe. Pred menoj je Sardinija, v redu, si mislim in nenehno pogledujem na vrh jambora, če je merilec vetra še vedo tam. Nato se prestavim v kokpit in ga še vedno opazujem, kako se premika sem in tja in mi para živce. Ura je sedem zvečer, sonce je zašlo, jaz pa sem končno pred prvo marino na JV Sardinije. Spustim jadro, ga pospravim, zavijem genovo in prižgem motor. Pogledam na vrh jambora: merilec vetra spet visi na žici in grozno opleta sem in tja, no vsaj celo pot mi je krajšal čas z mislijo, ali bo ali ne bo, prav tako kot moja barka. Vplujem v marino in se privežem na bencinski pomol. Ves utrujen in vesel se uležem v kokpit in tam tudi zaspim. Sredi noči se prestavim v posteljo. Zgodaj zjutraj se zbudim naspan in poln energije. Splezam na vrh jambora, končno pravilno pritrdim merilec vetra in se spustim »nazaj v dolino«, bi rekel Kekec. Ob 9. uri se odpre bencinska črpalka, kjer natočim 20 l nafte zgolj zato, ker sem bil privezan na pomol čez noč in mi zato ni bilo treba plačati marine. Prestavim se na drugo stran v marino, kjer so tudi že druge barke, s katerim smo skupaj zapustili Palermo. Tudi Artemis s Švicarji je spet tu.

Jadranje iz Palerma je trajalo zame 68 ur, veliko več, kot bi moralo. Angleži so potrebovali 28 ur, a so pluli le z motorjem in s povprečno hitrostjo 8 vozlov. Ko smo se srečali v baru, so jamrali in se pritoževali nad vremenom, vse dokler jim jaz nisem povedal, koliko časa je trajalo moje jadranje. Pogovor je tekel o vremenu, kmalu pa smo ugotovili, da manjkajo Avstrijci. Vrniti so se morali nazaj na Sicilijo. Sunek vetra jih je popolnoma položil, saj so jadrali z vsemi jadri in posledično so izgubili tudi jambor z vsemi jadri. V kontaktu z njimi je bil stari Anglež z dolgo sivo brado, lastnik ogromne dvojambornice. Po celem dnevu posedanja, debatiranja o barkah in jadranju smo se vsi vrnili na svoje barke in poskušali nadoknaditi spanec, ki ga nismo imeli med plovbo. V tej marini se je vse plačevalo, tudi tuši, zato sem svoje tuširanje rajši opravil kar na pomolu. Zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom sem zapustil marino in še preden se je odprla pisarna v marini. Odplul sem v glavno mesto Sardinije Cagliari, kjer je bila marina precej cenejša, pa tudi lega je omogočala boljši dostop do trgovin in druge infrastrukture. Tukaj sem preživel 10 dni. Medtem sem zašil glavno jadro, ki se je natrgalo zaradi dotrajanosti materiala. Tudi Švicarji so se mi pridružili že naslednji dan. V marini sem nalovil ciplje in jim jih pripravil na žaru. Sam jih nisem hotel niti pokusiti, češ da ne jem rib ... Njim so bile odlične, čeprav ulovljene v marini.

Walter Teršek

Čakanje na ugodno vreme mi je že precej presedalo. Končno je prišla primerna napoved in ob 15. uri sem zapustil pristanišče, odjadral iz Cagliaria in nastavil ruto proti Majorki. Jadram po rjavi vodi iz zaliva in se okoli rta regatam z dvojambornico, ki jo sponzorira sardinijski proizvajalec piva Ichnus. Takega sponzorja se ne bi branil noben jadralec. Napoved je lepa, vreme naj bi bilo sončno in tudi vetra naj bi bilo dovolj. Poslovim se od zadnjega svetilnika na tem otoku in se ne oziram več nazaj. Lady Ivana pa s sončnim zahodom izgine z obzorja.

 

< Hercegnovi – Milazzo   Nadaljevanje plovbe - 15.4.2020

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Sreda 08 Apr 2020

Ladjedelnica Sunreef je napovedala izdelavo novega luksuznega katamarana z imenom Supreme 100.

Sunreef poznamo po izjemno razkošnih katamaranih, pa najsi gre za jadrnice ali motorne različice. Pred leti so že splavili manjšega brata Supreme 68, sedaj pa bodo začeli izdelavo še večjega in bolj razkošnega katamarana Supreme 100 Power. O katamaranu je za zdaj znanega bolj malo. V dolžino bo meril 98 čevljev oziroma 29,9 m, v širino pa 43,3 čevlja oziroma 13,2 m. Za razliko od manjšega brata bo imel zaprt komandni most na drugem krovu. Izdelan bo iz kompozitnih materialov.

Na več 100 m2 površine bo nudil izjemno razkošje ter omogočal plovbo na daljše razdalje. Kdaj bo zaplul prvi primerek, v ladjedelnici še niso razkrili.

Torek 07 Apr 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria, 170. dan

Nekaj je na tej marini, da čas kar mineva, projekti pa niso narejeni. Boštjan pravi, da so to sirene, ki te kličejo in vabijo mornarje v pogubo, barke pa ostajajo v marini v nedogled.
Mogoče je tudi zato ta marina vedno polna do zadnjega priveza in imajo čakalno listo bark na sidrišču.

Nizka cena mogoče ni edini razlog. Vsake toliko komu le uspe zapustiti ta kraj. Stabu je uspelo včeraj – zjutraj sta bila že na Tenerifu. Jaz mitoloških siren sicer nisem slišal ali videl. Edine sirene, ki jih slišim, so sirene rešilcev in policije, ki drvijo po avtocesti mimo marine. Če bo vse po sreči in če naju sirene spustijo, bova tu do konca tedna, potem pa greva naprej. Trenutno je videti, da bo veter ugoden. Do takrat pa morava narediti še nekaj stvari. Ker nobena ni res nujna, kar nekako odlašava.

Danes sva nekaj hotela preveriti v čendleriji, pa je bila zaradi sieste zaprta – ker sva pač zamudila. Tako ali tako sva hotela še v trgovino. Dobre pol ure hoda je do tam. Ko si vse ogledaš in kupiš, kar potrebuješ, imaš še ravno dosti energije, da privlečeš robo do barke. Takrat si že lačen in žejen. In ko se najeva in napijeva, se nama ne da več delati, pa še sonce se skrije za hribe in pritisne mraz. Takrat se zapreva v barko. In je minil še en dan, ko se lista projektov ni skrajšala.

Gran Canaria (Las Palmas), 171. dan

Saga s prevlekami bokobranov se danes zaključuje. Podolgovate sva oblekla že pred časom, za okrogle pa so prevleke iz Kamma preozke. Širših pač niso imeli. Debela berta (največji okrogel bokobran) je svojo oblekico dokončno strgala v Rubiconu. Blago pač ni zdržalo večletnega izpostavljanja soncu in dvomesečnega nabijanja v pomol. Njen obseg je kar dva metra! Ko je obešena ob barki, ni videti tako ogromna. Druga dva okrogla pa nikoli nista imela oblekce.

Ideja je bila, da sešijeva iz dveh tub eno, a imava premalo materiala. Zato, da sva se danes vrgla v investicijo in kupila tri preobleke v lokalni čendleriji. Barkica je takoj videti lepše. Danes je bil tako ali tako dan za zapravljanje. Šla sva namreč ven na kosilo, kar se pri nama zgodi bolj redko. Večerje imajo Španci prepozno za najin okus. Ob osmih zvečer se restavracije šele odprejo, torej ješ ob devetih in kasneje. Potem moraš pa še na barko ... Raje sva šla na kosilo. Lilika je našla eno hudo dobro luknjo. V mali prostor so natrpali sedem malih mizic in ves čas je vse zasedeno. Za večerjo je po navadi vrsta pred vrati že 15 minut pred odprtjem, za kosilo sva komaj dobila prostor. Ko sva jedla, so bile vse mize zasedene.

Heron: Tomaž Pelko

Ocene in komentarji so veliko obetali in tja sva odšla z visokimi pričakovanji, a sva bila vseeno pozitivno presenečena. Dimljen kozji sir na žaru z marmelado iz melone je bil neverjeten. Dušen bikov rep v žepku (kot malo večja spring rolca) na čežani iz rdeče paprike je tudi prekosil pričakovanja, na koncu pa pujsova lička z omako in praženim krompirjem.
Vse vrhunsko. Zraven odlično špansko vino. Za zaključek pa še kanarska sladica 'urugvajski prah'.

Ko sem na koncu dobil še račun za manj kot 40 evrov, so samo še potrdili oceno 5 zvezdic, ki sem jim jo namenil. Vsekakor za ponoviti.

Gran Canaria (Las Palmas). 172. dan

Heron: Tomaž Pelko

Danes sploh nisva šla z barke. Lepo počasi sva naredila nekaj stvari, ki niti ne bi prišle v dnevnik, če bi se dogajalo kaj bolj razburljivega. Ker bova v nedeljo odplula naprej, sva čistila okna sprayhooda. So že v precej slabem stanju in sva poskusila, če se da kaj narediti za boljšo vidljivost. Najprej seveda pranje z vodo (da odstraniš prah in pesek), potem topla voda z blagim detergentom in sušenje s krpo iz mikrovlaken.

Rezultat ni prepričal. Seveda je bilo dosti boljše kot prej, a ne dobro. Na majhnem koščku sva potem poskušala razne variante, a nič ni izboljšalo videza. Očitno so okna narejena iz poceni plastike, ki ni tako odporna na UV, kot bi morala biti. Lili je s kisom prebrisala notranjost barke, jaz sem dolival destilirano vodo v akumulatorje, malo sva sesala in podobne drobnarije. Končno sem se lotil fiksiranja žic pod sončnimi celicami. Še vedno so namreč provizorično napeljane in pripete s kljukicami na vrvice za obešanje perila. Nič kaj morska rešitev.

Najprej sem kable hotel prilepiti z Bizon lepilom na spodnjo stran panelov, potem pa sem si premislil. Pritrdil jih bom na tanko žico, napeto pod celicami. Ves material imam. Ko montiram zaključke na žičko, mi eden pade v vodo. Ni čudno, saj sem stal na prstih in se stegoval pod celice. Zaključek je tiste vrste, ko moraš v kovinsko skodelico napeljati oba konca žice, gor pride ploščica, nato matica. Še na mizi bi šlo lažje, če bi imel tri roke, a raztegnjen nad vodo bi potreboval štiri. Na srečo imam rezervo. Najprej žička ni dovolj napeta, zato si naredim sistem škripčevja, jo zategnem in ponovim vajo. Za vsak primer sem spodaj podstavil mrežico za ribe. Sedaj mi seveda ni nič padlo (v mrežico).

Heron: Tomaž Pelko

Žica je lepo napeta. Še odrežem odvečni kos, pa bo. Ampak za žagico je žica pretanka, za klešče pretrda. Samo 2 mm, pa tak cirkus. Grem po Dremel. Bom odfleksal. Zadnjič sem v Merkurju kupil dobre fleks ploščice. Ampak groza: Dremel ne dela. Takoj posumim krtačke, saj je orodje tukaj izpostavljeno prahu stekloplastike in se lahko kaj zapaca. Krtačke so videti kot nove. Prižgem – ne dela – malo zavrtim z roko in nekako na pol dela. Se pa kar dobro iskri pri krtačkah. Verjetno bo treba očistit rotor. Upam, da ni šel kondenzator, saj tega pa nimam. A to bom delal drugič. Zdaj prerežem tisto žico, dokler zverinica za silo dela. Nova ploščica prereže rostfrej, kot da ga ni. Vsaj to, da me niso nafarbali z dragimi ploščicami ...

In takrat me kliče Lili k večerji. Naredila je odličen curry. Iz puranjega stegna in melancana. Curry paste, ki jo sicer doma dela sama in jo porcijsko zamrzne, nimava več in je delala s suhimi začimbami. Pa sem vseeno vse prste polizal. Čez pa špansko pivce. To pomeni konec dela za danes. Jutri je še en dan. Slik pa danes ni, sem tudi že na tesno s podatki. WiFi-ja tukaj ni in moram vse delati s podatki prek telefona. Na srečo sva v EU, sicer bi bil to drag hec. To, kako računalnik in telefon razmetavajo s prenosom podatkov, opaziš šele takrat, ko si dalj časa brez WiFi-ja. Aplikacije se hočejo ves čas osveževati, sistem rabi popravke itd., itd. Nekaj giga na mesec skuriš, če sploh nič nisi na netu. Samo za to, da so naprave žive. Katastrofa, kaj nam delajo. Včasih smo živeli s počasnimi modemi in programerji so zelo pazili na promet po mreži. Zdaj pa užgi po siromaku. A moramo res pretočiti 3 giga za en beden popravek na operacijskem sistemu na telefonu? Jaz bi vso to razvajeno razvijalsko bando dal delat preko modema. Pa da vidimo. Bi bil update velik 3 kilo namesto 3 giga. Huh, tako sem se razburil, da si grem takoj odpret še eno pivce za živce. Se beremo jutri.

 

< Gran Canaria 1. del   Nadaljevanje plovbe 15.4.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Torek 07 Apr 2020

V tokratnem izboru neposrečenih morskih aktivnosti si lahko ogledate:

  • neposrečen skok z vodnim skuterjem
  • plovba jadrnice pod prenizkim mostom
  • genialna splavitev plovila preko drče
  • prehitevanje večjega plovila
  • prehitevanje preko plovila

Ponedeljek 06 Apr 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 1.dan

Za včeraj vam nisem napisal nič kaj posebnega razen voščila, zato vam to dolgujem danes in bom poskusil na kratko strniti dva dni v en dan.

Marjan je imel željo, da se jima pridružim za Silvestrovo, tako da sva se zmenila, da bi šli najprej na obalo, da naredimo ogenj na plaži, malo posedimo, spijemo kakšno pivo, se pogovorimo in potem me je povabil zvečer še na njegov katamaran. Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem ga povabil, da gre še on z nami na plažo ob ogenj. 

Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarani ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta in tako je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu, ki sta naju z Norvežanom lepo pogostila in prav uživali smo skupaj v družbi. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno se tukaj vsi delajo francoze in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije.

Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo, naredili prijeten živ žav že dopoldan.  Jaz sem se lotil podiranja domače LED smreke, katero sem sestavil včeraj popoldan in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Led trak, ki mi ga je podaril Tomaž pride tako prav za razsvetljavo, lahko ga režem na manjše kose ali pa iz njega naredim meter in pol visoko smreko. Ker je bilo vse bolj provizorično narejeno, sem se bal kakšnega dežja, zato sem pač vse pospravil. Novo leto je mimo, novoletnega plesa, ki je po navadi 1.1. tukaj nimajo, zato gremo naprej v starem kopitu.

Dopoldan grem še na plažo in kratek sprehod, na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.

Danes sem jaz povabil Marjana in ostale na mojo barko, da se jima oddolžim za včeraj, tako da sem jaz skuhal večerjo. Po večerji smo še malo posedeli, se pogovarjali in se kasneje siti od dobre večerje razšli. Ostal sem sam na barki, prižgal sem prenosno in močno krmno belo LED luč, namenjeno nočnemu ribolovu s harpuno z barke. V pol ure sem videl manjšega morskega psa, zelo veliko luskasto ribo, črno-belo strupeno kačo in veliko dobrih rib za na krožnik, ki pa so zelo hitro plavale. V roke sem vzel harpuno in čakal veliko ribo, a kot zakleto ni hotela plavati blizu barke. Jaz imam čas, morda pride jutri.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 2. dan

Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce ter sije vse do 18:30 ure. In kadar je sonce, mi vsak dan napolni akumulatorje do konca in nikakor ne morem biti brez energije. 

Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzamem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva sem bil začuden, ker se je na plažo naselilo kakšnih 50 Japoncev, ki so se pripeljali iz kakšnega resorta z avtobusom, do zaliva Kanumera. Vsi si želijo ogledati posebno veliko »skalo« ali manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je zelo zanimiv , a ker danes ni potniške ladje v zalivu in pride ena od njih spet jutri, sem nekako mislil, da bom tukaj sam. No pa je bilo tisto »sem mislil«, čisto nekaj drugega. In ne vem če poznate Japonce. Verjetno so to bolj bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila, z zaščitnim faktorjem +50. Torej, kot bi imeli na sebi body, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. Ampak vse v redu in prav, v vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, katere sem  srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v bolj globoko območje za njih, a za zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih mrtvih koral, katere so verjetno polomili visoki valovi, kateri so se od pobesnelega morja, zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, katere sem navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih rib, nekaj lepotic se sicer najde in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka, niti ježa nisem videl. A kljub temu sem zadovoljen, da vsaj nekaj od tega lahko vidim, neki mali delček, kar sem od snorkljanja pričakoval.

Popoldan se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo kako je to. Naredimo 126 posnetkov od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album. Nisem niti vse pregledal, ko me kliče Norvežan na kavo. Sedem v dingija in se zapeljem do njega, mu nekaj pomagam okoli booma in glavnega  jadra, potem pa malo posedim in se spet vrnem v svoj dom na vodi. Zvečer gledam navtične karte, vreme, datume, počasi bo potrebno zamenjati to mesto in se premakniti drugam. Kasneje prižgem veliko luč in opazujem ribe, eno majhno kačo in čistilce umazanega oceana. Velike ribe še ni. Spet grem v barko, pišem ta blog in vsake nekaj časa stopim ven in oprezam za veliko ribo. Ni je… 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

 

< Baie De Kuto – 1. del   Nadaljevanje plovbe 15.4.2020


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Ponedeljek 06 Apr 2020

V ponedeljek, 30. marca 2020, je prišlo do nenavadne pomorske nesreče. Po navedbah Columbia Cruise Services naj bi venezuelska vojna mornarica napadla križarko RCGS Resolute, nato pa naj bi se potopila.

Nemška križarka RCGS Resolute je v mednarodnih vodah, na razdalji 13,3 nmi od otoka Tortuga, opravljala nujna vzdrževalna dela na levem motorju plovila. Desni motor je normalno deloval in so ga uporabljali za vzdrževanje pozicije med popravilom. Na krovu je bilo 32 članov posadke.

Kmalu po polnoči se jim je približala ladja venezuelske vojne mornarice in po radiu od njih zahtevala, da z njimi zaplujejo v pristanišče Puerto Morena na otoku Isla de Margarita (Venezuela). Ker je križarka plula v mednarodnih vodah, je kapitan ladje najprej želel preveriti zahtevo, glede na to, da je bilo pristanišče daleč stran od njegove načrtovane plovbe. V času, ko je kapitan govoril s svojimi nadrejenimi, je vojaška ladja proti njim izstrelila več strelov. Nato so se jim približali po desni strani in trčili v njihov premec pod kotom 135 stopinj z namenom, da bi ladjo obrnili proti venezuelskemu otoku.

Križarka je v trku utrpela le manjše poškodbe in je lahko brez težav plula naprej. Drugačna usoda pa je doletela ladjo venezuelske vojne mornarice. Ker ima križarka pod vodno gladino posebej ojačen bulb za plovbo v zaledenelih vodah, je vojaška ladja utrpela usodne poškodbe trupa in vanjo je začela vdirati voda.

Križarka je ostala v bližini nesreče še eno uro. Pripravljeni so bili pomagati vojaški ladji. Večkrat so poskušali stopiti z njimi v stik preko radijske postaje, a nikoli niso dobili odgovora. Novico o nesreči so nemudoma sporočili MRCC Curacao (Maritime Rescue Coordination Centre). V centru so jim sporočili, da naj nadaljujejo s plovbo proti pristanišču Willemstad, kjer je ladja trenutno privezana.

Ladja venezuelske vojne mornarice, Naiguata, se je kmalu po trku potopila. Venezuelska mornarica je dejanje križarke označila kot kriminalno in strahopetno dejanje, ker je zapustila kraj nesreče in ni pomagala potapljajoči se ladji. Po navedbah venezuelske mornarice naj bi njihova ladja v okolici otoka Tortuga opravljala rutinske kontrole pomorskega prometa. Med izvajanjem nalog naj bi križarka trčila vanje.


Naiguata, 80 m dolga ladja Venezuelske vojne mornarice

 


Lokacija nesreče

Vir: Columbia Cruise Service - www.columbia-cs.com

Nedelja 05 Apr 2020

Epidemija koronavirusa močno vpliva na svetovno ekonomijo. Eden izmed prvih kazalnikov globalnega vpliva je drastično znižanje cene nafte na svetovnih trgih. Posledica padca cen je sprememba plovnih poti ladij.

Številni ladjarji so spremenili plovne poti. Njihove ladje namesto skozi prehode, kot sta Panamski in Sueški, raje plujejo okrog rta Horn in rta Dobrega upanja. Kljub temu da se njihova plovna pot podaljša za približno 3000 nmi in 5 dni plovbe, je to ceneje, kot pa plačilo taks za prečkanje kanala.

Takšno odločitev je sprejela tudi ladja Alexander Von Humboldt ladjarja CMA CMG. Ladja za prevoz kontejnerjev, s kapaciteto 16.022 TEU, je prejšnji teden izplula iz španskega pristanišča Algeciras. Namenjena je v malezijsko pristanišče Port Klang. Njena običajna plovna pot bi vodila skozi Sueški prekop in bi trajala 21 dni. Ladjar se je zaradi nizke cene nafte odločil, da z ladjo obpluje rt Dobrega upanja na jugu Afrike. Plovna pot se je podaljšala za 3000 nmi. Hitrost plovbe so povečali za 2 vozla, zaradi česar bo plovba potekala le 5 dni dlje kot običajno.

Podobni spremembi plovbe smo bili priča že leta 2015 in 2016, ko se je cena nafte približala današnjim. Trenutna cena nafte na svetovnih trgih je okrog 28 USD za sodček – 158,98 l. Januarja 2016 je cena znašala 36 USD. Zaradi nizke cene je plovne poti spremenilo več 100 ladij.

Sueški prekop je že spremenil politiko zaračunavanja takse. Za plovila USEC (plovila namenjena v ali iz pristanišč na vzhodni obali ZDA) so že pred dnevi ponudili 45–65 % nižje cene, sedaj pa so za 6 % znižali ceno za evropska plovila. Na ruti FAL1, na kateri pluje tudi ladja Alexander Von Humboldt, pluje skupno 11 ladij. Koliko jih bo spremenilo plovno pot, bo jasno v kratkem.

Foto: MarineTraffic.com

Sobota 04 Apr 2020

Danes, 7.4.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Današnja tema

 Kako omejiti možnost padca človeka v morje?

Pričnemo točno ob 20.00

 

Pretekle delavnice tega tedna

 

Zakaj sidro drži? Spoznajmo fizikalne zakonitosti pri sidranju

 

Kaj se je treba dogovoriti s posadko pred izplutjem?

Tudi izkušeni samostojni skiperji so odvisni od svoje posadke, pa čeprav morda od posadke ne potrebujejo nobene posebne pomoči. No, običajno je pomoč potrebna tudi pri pomorskih opravilih, zato mora skiper posadki nujno posvetiti dovolj pozornosti.

Oglejte si tudi dosedanje delavnice na tej povezavi

Petek 03 Apr 2020

Marina Punat, Krk

Pandemija koronavirusa je v samo nekaj tednih temeljito spremenila način življenja in nas soočila z neverjetnimi izzivi, na katere se je bilo nemogoče pripraviti. Dobesedno je vsak vidik našega življenja, in to na globalni ravni, zaznamovan s pandemijo.
Vsi se zavedamo, da je to stanje nepredvidljivo, in da bo trajalo kar nekaj časa.

V Marini Punat so razmišljali, kako bi se prilagodili novo nastalim razmeram, da bi vam olajšali vsaj tiste skrbi, ki se nanašajo na vaše plovilo. Zato smo v sodelovanju z Marino Punat in Ladjedelnico Punat zagnali akcijo, v kateri vam ponujajo:

BREZPLAČNO VGRADNJO SENZORJEV AKUMULATORJA

Senzorje, ki jih boste naročili, vam bodo v vaše plovilo vgradili brezplačno. Vgradnjo bo opravil pooblaščeni elektrikar jahtnega servisa (predpogoj je, da hranite ključ svojega plovila v Marini Punat). Senzor dima, ki ga prejmete kot darilo marine, vam bodo skupaj s senzorjem  akumulatorja prav tako vgradili brezplačno.

BREZPLAČNA UPORABA STORITVE

Prve tri mesece vam ne bodo zaračunali predplačila. Vsem kupcem, ki ste že plačali letno predplačilo, pa dajemo dodatne 3 mesece storitev gratis.

BREZPLAČNO PRIKLJUČEVANJE PLOVILA NA ELEKTRIKO.

Delavci marine vam bodo brezplačno priključevali plovilo na električno omrežje marine po opozorilu, ki ga bodo dobili od pametnih senzorjev in skladno z objavljenimi pogoji Marine Punat. Predpogoj za ponujeno storitev sta seveda senzor akumulatorja in senzor dima.

ČAS TRAJANJA TE AKCIJE JE OMEJEN NA PRIHODNJE 3 MESECE!

Posebno v teh kriznih časih so nam senzorji lahko v veliko pomoč in zelo uporabni pri izvajanju nadzora nad vašim plovilom. Pozivajo vas, da opremite svoje plovilo s pametnimi senzorji, ki bodo pomagali k skupnemu cilju – varnosti vašega plovila.

SENSE4BOAT

Pametni senzor akumulatorja

Ta senzor kontinuirano nadzoruje (vsake 3 ure) do dva baterijska sklopa in vas opozarja, kdaj je potrebno napolniti akumulatorje, da bi se lahko izognili poškodbam zaradi sulfatizacije in globokega praznjenja. Prav tako senzor zaznava začetek oziroma konec polnjenja baterij. Senzor ima lastno napajanje, ki je avtonomno do treh let.

 

Prodajna cena: 160 EUR

 

SENSE4BOAT

Pametni senzor dima

V kabini vašega plovila zaznava dim kot indikacijo mogočega požara. Izredno enostaven je za vgradnjo, za katero je potrebno minimalno tehnično znanje. Senzor deluje brez priklopa na elektro inštalacijo plovila, preko lastnih baterij, ki avtonomno delujejo minimalno 5 let.

Pametni senzor dima boste prejeli kot donacijo marine, predplačilo opravljanja storitve nadzora pa morate plačati po ceniku. Če senzorja dima ne želite prejeti v dar, prosimo, da to označite pri naročilu.

Cena: Donacija marine Punat

 

Brezplačna aplikacija za nadzor vaših senzorjev

SENSE4BOAT

S pomočjo mobilne aplikacije SENSE4BOAT lahko upravljate z vsemi senzorji, dostopate do njihovih meritev, evidentirate in sledite seznamu vseh opozoril. Aplikacija je zelo enostavna in intuitivna za uporabo.

V sklopu te akcije je uporaba senzorjev prvih 90 dni brezplačna, potem pa se letno predplačilo plačuje po priloženem ceniku:

SENSE4BOAT

Senzorje lahko naročite preko e-trgovine, plačate jih lahko takoj oziroma preko izstavljenega računa, ki ga boste prejeli ob prevzemu in vgradnji.

V kolikor bi želeli pridobiti še več informacij in znanja o inovativnem in edinstvenem sistemu, vas prosijo, da obiščete spletno stran ali pa jih pišete na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

 

SENSE4BOAT

 

 

Petek 03 Apr 2020