Zadnje iz eTrgovine

19.99€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Rubicon–Gran Tarajal, 150. dan

Zjutraj pogledam po jamboru navzgor in vidim, da se vetrni instrument ne vrti. Upam, da ga niso skljuvali ptiči. Potem opazim, da se tudi na drugih barkah ne vrtijo. Bonaca. To pa je nekaj posebnega. Pojavil pa se je precej močnejši swel, kot včeraj. Saj v marini ni panike, samo štriki škripljejo, ko se zategujejo, zunaj pa bo verjetno bolj pestro. Ker sva namenjena le na Lobos, se nama ne mudi preveč.
Po tuširanju natočiva v Heronove rezervoarje vodo, kupiva svež kruh in vrneva v recepcijo kartice in adapter za elektriko. Še zadnji pregled barke (po tako dolgem bivanju v marini se človek razvadi in kakšna stvar morda ni dobro pospravljena za valove), potem sva pripravljena za odhod. Barka se je na žalost v tem času dobro obrasla – tudi Copercoat ni pomagal. Tule v marini tako ali tako ne grem v vodo, mogoče kje na sidru, če me ne bo preveč zeblo (jasno, da v neoprenu).

Motor vžge brez problema. Seveda je bilo bonace konec takoj zjutraj po petih minutah in zdaj spet lepo vleče 15 vozlov s sunki do 20. Pa sem že mislil, da bo izplutje čisto lahko.
Najprej greva pogledat sidrišče pri punti Papagayo. Že od daleč se vidi, da precej buta ob obalo in zato obrneva na Lobos. Tam je na sidru nekaj bark, a se vse kar pošteno zibajo.
Zaokroživa po sidrišču in se v trenutku odločiva, da greva raje naprej. Veter je odličen in valovi niso preveliki. 

Do tu sva jadrala le z genovo, saj je bilo vse blizu. Naslednje primerno sidrišče pa je 40 milj daleč. Heron zelo lepo jadra v polkrmo samo z genovo. V tem vetru in valu je hitrost med 5 in 6 vozli. Po gladki vodi bi bilo 7, a oceanski val Herona močno zaustavlja. Zato dvigneva še glavno jadro, previdno najprej na drugo krajšavo. Hitrost naraste, a ne dovolj. Povečava jadro na prvo krajšavo. Bolje, a nisem povsem srečen. Na koncu se odločim za polna jadra. Heron kljub poraščenosti lepo napreduje. Hitrosti so v glavnem nad 7 vozli, občasno osem. Ja, po valu dol že gre malo čez 10 (GPS je napisal 10,4), a celodnevno povprečne je bilo 6,1. Pač, tisto mečkanje po marini in ogledi dveh sidrišč zbijajo povprečje. Pot je bila lepa. Vožnja je precej 'poskočna', a saj smo vendar na odprtem oceanu.

Heron: Tomaž Pelko

Na poti sva videla družinico treh 'risso delfinov'. Slovensko ime je 'okrogloglavi delfin. So večji od velike pliskavice in jasno precej večji od atlantskega delfina. Eden je bil skoraj povsem bel, mladič siv, tretji pa je bil tudi siv. Imajo zanimivo obliko. Povsem drugačno glavo imajo od meni poznanih delfinov in nenavadno veliko hrbtno plavut. Najprej sva mislila, da so pilotski kiti (zaradi kroglaste glave), zvečer pa je stric Google dal odgovore. Plavali so za barko in surfali po valu. Niso skakali iz vode in zelo dolgo so držali sapo. Meni so se zdeli veliki 5 m, čeprav so baje normalno veliki do 4 m. Super doživetje, ki ga seveda nisem slikal, kot tudi ne želve, ki sem jo videl kasneje. Že v temi sva sidrala v zalivu ob mestecu Puerto de Gran Tarajal. Zraven je sicer marina (ki je baje poceni), a v zadnjem času je več jadralcev v tej marini dobilo na barko podgane. Torej je marina odpadla.

Zaliv je videti lepo zaščiten pred valovanjem s severa, a vseeno naju tule dobro valja. Zdi se, da se val upogne okrog rta in bočno prileti v barko. Ko tole pišem, moram veliko popravljati za sabo, saj prsti večkrat udarijo mimo tipk, nas pač gunca. Odločiva se, da poskusiva tukaj prespati, jutri pa naprej. Če bo prehudo in se ne bo dalo spati, pa še vedno lahko dvigneva sidro in greva dalje. Veter je super, luna je skoraj polna in izplutje iz tega zaliva ponoči ni problematično. 

Danes sva v slabih osmih urah preplula 48 NM, cela pot pa je bila 3262. Motor ima 5709 ur. Danes smo motorirali le iz marine in za ogled dveh sidrišč.

Fuerteventura: Gran Tarajal–Morro Jable–Punta de Jandia, 151. dan

Heron: Tomaž Pelko

Ponoči se valovanje ni kaj dosti umirilo in sem se med spanjem večkrat prebujal zaradi zibanja barke. Okrog druge ure sem se spomnil, da sem pri računanju potrebne verige pozabil prišteti plimo in me je malo skrbelo, ali imamo dovolj verige. Potrebna dolžina verige je namreč enaka osnova krat faktor: osnova je trenutna globina + razdalja med gladino in rolerjem + pričakovan dvig vode v času sidranja. Faktor pa je za 3 do 5 (odvisno od pričakovanega vetra, vrste sidra, vrste dna, možnih valov) oziroma v težkih razmerah tudi več. Z novo Rocno Vulkanom normalno uporabljam faktor 4, razen če je napovedano res kako težko vreme. To izračunano dolžino včasih povečam še za nekaj metrov, če nisem prepričan o podlagi. Ker je tukaj plime te dni slabe 3 metre (glede na luno je včasih do 4 m) in sva sidrala ob stanju plime slab meter nad oseko, mi je torej manjkalo skoraj 10 m verige, da bi bil zares varen.
Nismo drseli, imel sem vključen sidrni alarm, a vseeno mi to (in rolanje) ni dalo spati. 

Prvi plov: 

Heron: Tomaž Pelko

Do treh sem se delal, da spim, potem pa sem si rekel, da je bolje dobro pluti kot slabo spati in sem dvignil sidro in odplul. Razpel sem le genovo. Ponoči ne dvigujem glavnega jadra, če sem sam in če ni nujno, saj nočem zapuščati kokpita, če nočem zbuditi Lilike. Imava namreč pravilo, da mora biti drug član zbujen, če gre eden neprivezan iz kokpita. Pihalo je dovolj za udobno plovbo z dobrimi petimi vozli. Barka se je med jadranjem umirila in Lilika je lahko dobro spala.  Vmes je malo zmanjkalo vetra in sem si kake pol ure pomagal z motorjem, potem se je veter vrnil. Fuerteventura je dokaj hribovit otok in visoki hribi precej vplivajo na veter. Okrog osmih zjutraj sem po 22 preplutih miljah sidral pred luko Gran Tarajal.

Ni slabo: 22 milj za jutranji plov do osme ure samo na genovo. Šel sem malo počivat, a se nisem dobro počutil, ker sta v luko priplula dva velika trajekta in obračala vsega dvesto m od nas. Na starejših kartah je tu narisano sidrišče, saj so manjši trajekti obračali v luki, a večji očitno obračajo zunaj, saj notri ni dovolj prostora. Na najnovejši elektronski karti je že označeno, da je tu sidranje prepovedano. Po dobrem zajtrku sva se zato raje premaknila še malo naprej – nisem hotel po nepotrebnem izzivati luškega kapitana ali kapitana trajekta.

Drugi plov:

Prestavila sva se do konca otoka in sidrala na sidrišču ob najbolj jugozahodnem svetilniku na Fuerteventuri. To je vsega 7 milj plovbe na zahod. Ker smo delno zaščiteni pred oceanskim valom, je plovba (samo na genovo) hitra in udobna. V dobri uri vsa na sidrišču. Tu je na žalost manj mirno kot pri Morro Jable in tudi veter precej bolj vleče. Verjetno se pozna tudi učinek tako imenovane 'exceleration zone' – cone pospešenja, kjer se ob določenih otokih veter okrepi glede na siceršnjo napoved. Sicer naj bi bili mi še zunaj te cone, a kdo ve, kako široka je zares. Tule celo popoldne ne pade pod 20 vozlov, sunki pa so močnejši. Bo pa jutri dobra ura manj plovbe do Gran Canarie.

Danes prepluto: 22+7=29 NM. Motor ima 5710 ur (danes skupaj 1 ura)

Fuerteventura–Gran Canaria (Las Palmas), 152. dan

Heron: Tomaž Pelko

Ponoči se veter ni umiril. V glavnem je pihalo okrog 20 vozlov s sunki do 25. Valovanje je bilo zmerno, a ker sva bila utrujena, sva pač spala. Vstala sva uro pred sončnim vzhodom, da bi prišla na Gran Canario zagotovo še pri svetlem, saj imava dobrih 50 milj dolgo pot. Pripraviva barko za prečenje. To pomeni, da v miru spijeva kavo in nekaj pojeva, pregledava, ali je vse dobro zaprto, dvigneva glavno jadro in sidro. Od svetilnika na jugozahodu Fuerteventure se čeri raztezajo v morje še dobre pol milje. Vmes je sicer en prehod (karta pravi, da je globina vode 3,5 m, a tam čez se povsod lomijo valovi. Tudi slučajno ne greva skozi. Sicer je že svetlo, a valovi so veliki. 3,5 m je odločno premalo za varen prehod. Raje greva še nekaj sto metrov na jug.

Veter je malo upadel in je okrog 15 vozlov s sunki do 20, val je napovedano dva metra, kar je precej manj, kot prejšnje dni, torej lahko pričakujeva hitro pasažo. Najprej morava čez cono pospešenega vetra (accelaration zone), zato sva z jadri konservativna: glavno jadro je na drugi krajšavi, genova je sicer cela zunaj, a je vse pripravljeno za hitro krajšanje, če bo treba. Pa gre kar dobro. Prvih 30 milj imava povprečno hitrost 7 vozlov, kar je za tako stanje morja zelo veliko.
Pri tem zamenjava skoraj vse možne kombinacije jader (razen genakerja) in vse možne krajšave. Vreme je oblačno, vmes občasno tudi malo dežuje, a smer vetra je odlična. V glavnem imava veter z boka (80 do 120°), valove žal tudi z boka. Malo preliva čez palubo, a ni hujšega. Občasno naju kak poskočen val obišče v kokpitu, a postavljene imava vse zaščite, tako da ostaneva pretežno suha. AIS nas opozarja na nevarnost trčenja, še preden vidiva velik trajekt, ki drvi z 20 vozli naravnost na naju. Njemu se ne zdi vredno, da bi popravil smer in tudi na najin klic po VHF-postaji se ne odziva.

Heron: Tomaž Pelko

Praviloma naj bi se barke izogibale vsaka v svojo desno (če odmislimo dejstvo, da bi se morala motorna barka umikati jadrnici), a midva prav dosti v desno ne moreva, saj z desne piha veter. Zato se odločim, da popraviva kurz za 20° v levo (proti jugu). To tudi sporočim po VHF-postaji, a odziva trajekta ni. Očitno je navajen, da se mu druge barke umaknejo, če le dovolj dolgo vztraja pri svojem kurzu. Srečamo se na dovolj varni razdalji in popraviva svoj kurz spet proti cilju. Po kakih 30 miljah veter malo popusti in hitrost nama pade na 6 in deloma celo na 5 vozlov. Po navadi se mi zdi 5 vozlov kar v redu, a danes sem se tako navadil na 7, 8 ali celo 9 vozlov hitrosti, da se mi zdi, da smo se skoraj ustavili. Ko se približujeva Gran Canarii, se ladijski promet precej zgosti. Kar dosti se morava prilagajati okoliškemu prometu, ker tik pred premec velikanske tovorne ladje se pa že ne bom metal. Tu velike ladje spreminjajo smer, vkrcavajo se piloti, ene sidrajo, druge se odpravljajo v luko ali iz nje, skratka, kar živahno je in res sem vesel, da imava vse elektronske pripomočke, kot so radar in AIS. S tem je slalom med velikani dosti lažji. 

Na sidrišču je dovolj prostora in Lili zmanevrira točno na sredino najboljše luknje med barkami. Tudi pri tem si pomagava z radarjem. Ko vržem sidro in zategneva verigo, sva enako oddaljena od vseh štirih sosednjih bark. Ne le, da sva uspela priti še pred temo – ob 16. uri sva že zasidrana. Čas je za kosilo in kasneje še obisk prijateljev v marini. Toliko za danes, če se mi bo dalo, bom jutri dodal še slikice. Zdajle je prepozno.

Danes prepluto: 51 NM. Motor ima 5712 ur (danes 1 ura).

Gran Canaria (Las Palmas), 153. dan

Heron: Tomaž Pelko

Sidrišče tule med marino in navtičnim klubom je dobro zaščiteno pred prevladujočimi vetrovi in oceanskim valom z dolgim valobranom tovorne luke in nekaj tovornimi in potniškimi pomoli. Končno enkrat na sidru spimo tako, kot smo navajeni na zaprtih morjih ali bolj razvejanih obalah. Ne motijo naju niti tovornjače, niti remarkerji niti velike kruzerice in trajekti, ki manevrirajo le nekaj sto metrov daleč. Še pristaniški stroji niso moteči. Na zahodni strani pa je takoj za plažo štiripasovnica, a tudi od tam ni pretiranega hrupa. Edina nezaščitena smer je jugovzhod (SE). Takrat na sidrišču naredi val in postane lahko nevarno. Skratka, tole sidrišče je najbolj zaščiteno na vsem arhipelagu. Je pa v samem mestu Las Palmas, v mestni tovorni luki. Od narave gledamo lahko le pristaniške žerjave, kontejnerje, avtomobile in stolpnice. 

Dolgo sva spala. Zjutraj opazujeva flotilje optimistov, pa surferjev, pa laserjev, pa 470 (ali nekaj podobnega). Sidrišče je poligon na vodi in veselje je gledati mladino, kako trenira. Na sosednji jadrnici imajo tudi Walker baya in so postavili jadro. Trije nizozemski otročki so se vozili naokrog in se tako zabavali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Popoldan pa so zganjali vragolije z dingijem. Motor počez, gas na polno in imaš vrtiljak. Sem mislil, da bodo od smeha popadali v vodo. Na barki sem uredil nekaj stvari. Med drugim končno instaliram merilec ogljikovega monoksida. Od tiste nesreče na Hrvaškem preteklo sezono z nekaj mrtvimi sem se odločil, da bom to montiral. Kaj pa, če mi pri Wallas grelcu ali ali pri Yanmar motorju kaj odpove in se zjutraj ne bi več zbudili ... 

Z leti sem morda postal bolj previden. Ali pa morda bolj poznam možne nevarnosti. Kakorkoli, dan je bil sončen, topel miren in lep. Zdaj pa še na Stabo na en kozarček, potem pa spat. Prilagam par slikic, ki pa so v glavnem od včeraj. Včeraj zvečer se mi ni dalo.

Gran Canaria (Las Palmas), 154. dan

Heron: Tomaž Pelko

Današnji zapis je daljši, ker je bilo toliko akcije. Lahko polovico pustiš za kdaj drugič. Prevladujoči vetrovi na Kanarskih otokih pihajo s severa in severovzhoda. Vsake toliko pa kak močan vremenski pojav poruši ravnovesje. In nekaj takega se dogaja danes. Zahodno od Velike Britanije je močan ciklon in tam imajo res hud veter. To vpliva na vreme vse do Kanarskih otokov in še naprej. Veter se je obrnil in danes piha z jugovzhoda. To je edina smer, iz katere naše sidrišče ni dobro zaščiteno. Vala še ni preveč in razen tega, da sva se ponoči nekajkrat zbudila, je vse lepo. Po kavici se odpraviva proti marini, da se prijaviva. Sidrišče je namreč tudi del marine in je plačljivo. Le, da tukaj nihče ne pobira denarja po barkah, ampak se greš prijavit v recepcijo. 

To se mi zdi v redu, saj so morali zgraditi kilometre valobranov, da je sidrišče dobro zaščiteno iz treh strani. Razmišljava, ali naj greva v marino s Heronom ali s čolničkom. Ker imava odlično mesto na sidrišču in ker je zelo možno, da je marina polna, greva s čolničkom. Dilema: vesla ali motor. Motor je pospravljen v podpalubju, vesla pa so že na čolnu. Greva kar na vesla. Tokrat je to precej večji podvig, kot prejšnje dni, saj kar dobro vleče. Tako po oceni 10 do 15 vozlov imava v nos, a morava premagati le kakšnih 500 m, v veter, ostalo pa bo lažje. Lepa rekreacija je bila, a nama je uspelo priti skoraj suha do vhoda v marino. Zdaj naju je čakal le še en dvojni zavoj okrog dveh svetilnikov in sva v mirni vodi. Recepcija je potem takoj za ovinkom. Meni ni bilo težko, tako ali tako je, kot po navadi, v glavnem veslala Lili. Val in veter se je medtem okrepil in zmeniva se, da se preseliva kar v marino, če bo prostor. Na sidru je sicer lepše, a če zaradi valov ne moreš z barke, je pa tudi brez zveze. V recepciji je bilo nekaj ljudi, a tam gre vse takooooooooooooooo počasi, da ne moreš verjeti. Vzameš listek s številko in čakaš. Delata dva šalterja. V recepciji sedi sicer 5 do 6 uslužbencev, a le dva delata s strankami. Strank je kakih 10.
Po več kot pol ure sta bili na šalterjih še vedno isti dve stranki, kot takrat, ko sva prišla. Najpočasnejša obdelava, kar sem jih videl. 

Po skoraj dveh urah prideva na vrsto. Na srečo so nekateri imeli za urediti le kako malenkost – recimo podaljšati kartico za tuše ali kaj podobnega. Tako stvar naredijo 'hitro'. Manj kot 15 minut traja, da vtakne dečva kartico v strojček in vtipka nov datum. Potem sva na vrsti midva. Vsi so super prijazni, a super neučinkoviti. Prostor v marini za najino dolžino danes imajo in odločiva se prestaviti kar danes. Ta marina je kronično prezasedena in po navadi prideš najprej na čakalno listo in po tednu, dveh greš lahko notri. Stabo je menda čakal 14 dni. In to po odhodu ARC-a, ker prej je tako ali tako nemogoče. V dobrih 15 minutah dobim račun. Optimistično sem si mislil, da je to šlo še kar hitro. A to je šele račun za prvi dve noči na sidru. Najprej se je celo zmotila in je ven prišla ena hudo velika številka, potem je računala še enkrat. Tokrat je bil rezultat dobrih 10 EUR za dve noči na sidru in smo se strinjali, da je to v redu. V ceno je vključena uporaba sanitarij in dinghy pontona, smeti, pristaniške takse, taksa za svetilnike, za SAR itd. 

Heron: Tomaž Pelko

Zdaj bo začela delati prihod v marino. Na vprašanje, koliko stane en dan, pravi, da ne ve in da bo to jasno, ko bo naredila račun. Še ene 15 minut (vmes nekaj posvetovanj ali se pritisne eno ali drugo tipko) in dobiva račun. Nad ceno sva prijetno presenečena. Za 21 dni plačava 271 evrov (13 evrov na dan). Račun je dolg 5 gosto popisanih listov formata A4. Ne bom ugovarjal. Medtem se je veter resno okrepil in ne vem, kako bova s čolničkom na vesla prišla nazaj do barke. Greva najprej malo na sprehod, kavico in sladico, morda veter poneha. A veter se ne da. Nič, akcija: Lili počaka pri recepciji, jaz grem sam na čoln, da vidim, če se bo dalo priti iz marine. En sam lažje obvlada čoln, saj je čoln precej bolj nad vodo in ga ne zaliva toliko.
Proti vetru in valu imam zelo kratko pot – le tisti dvojni zavoj med svetilnikoma in okrog svetilnika moram spraviti skupaj, potem v bok, potem pa z vetrom. 

Čolnič se na vesla obnaša odlično. Po marini drsim pot puščica, saj ni vala, pa še vetra ni prav dosti za valobranom. Ko priveslam okrog prvega svetilnika, me udari na polno. A jaz se ne dam. Bele pene so vsepovsod, napredujem zelo počasi. Meter naprej, pol metra nazaj. Za čuda nisem skoraj nič moker. Pršec je zelo nizko nad vodo in ga večinoma kljun čolnička odrine. Če pa se kak val zlomi, je pa že prej klanec navzgor po valu, tako da val zadene v spodnjo stran čolna. Kdo bi si mislil, da bo tale Walker Bay tako lepo jahal čez valove. Upam le, da zdržijo plastične vilice in nosilci vesel. Če mi zdaj kaj poči, me bo razbilo na skalah valobrana. Oprema vzdrži in ko sem mimo drugega svetilnika obrnem z vetrom. Skoraj mi ni treba več veslati. Le še malo krmarim in prav lepo napredujem proti Heronu. Upam le, da ga ne zgrešim in me odnese mimo. Uspem se prijeti za rob Herona in hitro vržem vrv čez bitvo. Potem se spustim do krme. Pri vkrcanju se malo zmočim, saj valovi zalivajo krmno polico, ki je sicer 30 cm nad vodo. Prvi del pustolovščine je za mano. Zdaj je treba pripraviti bokobrane in vrvi ter dvigniti sidro.  Ko prižgem instrumente, vidim, da veter piha na sidrišči s 25 vozli in sunki do 30. Če bi to vedel že prej, se verjetno ne bi upal v mali čolniček. 

Heron: Tomaž Pelko

Odsidranje pri takem vetru ni povsem enostavno, če si sam, a na srečo imam daljinca za sidrni winch. Tako lahko z motorjem in krmilom rinem v veter in hkrati navijam verigo vsakič, ko se barka spusti na valu. Malo me skrbi, ker je sidro le nekaj m od naslednje barke, a se je vse srečno končalo. V veter in val rinem z dobrimi 2000 obrati motorja, pa se premikam le z dvema vozloma hitrosti. Okrog svetilnika obrnem v varni razdalji. Če mi slučajno odpove pogon, imam dovolj prostora za manever izogibanja valobranu. Veter mi je odpihnil privezno vrv s palube in je delno že padla v morje. Zadnji hip sem jo ujel. En konec je privezan na srednjo bitvo in vrv bi lahko prišla v vijak, če bi cela padla v vodo, saj je dovolj dolga. Potegnem jo nazaj in jo držim s prosto roko. Pokličem marino po kanalu 11, tako kot smo se zmenili. Nič. Kličem večkrat. Ni odziva. Očitno bom moral solo pristati pri 25 do 30 vozlih bočnega vetra. Na srečo je Lili na pomolu. Vržem ji vrv. A ker je bila to vrv, ki mi je prej ušla v morje, je bila napeljana pod bokobrani in ne nad njimi. Vrv pade v vodo pred pomolom. Spet vržem. Vrv pade na pomol kak meter od Lili, a jo veter takoj odpihne v vodo. Tretji poskus uspe. Medtem se je Heron žal že malo oddaljil od pomola.
Lili zategne vrv okrog bitve na pomolu in zadrži barko. Malo predaleč smo od pomola in veter me neusmiljeno odriva stran. Preveč piha, da bi se dalo 12-tonsko in 15 m dolgo barko na roke pritegniti k pomolu. Kako bi si zdaj želel še nekoga na pomolu, da bi prijel drugo vrv. A marineroti se na kanalu 11 niso odzvali. Barka je ustavljena, s krmilom in motorjem jo držim v stabilnem položaju, ko visimo na eni vrvi s sredinske bitve. 

Heron: Tomaž Pelko

Vržem Liliki krmno vrv in medtem seveda spustim krmilo. Sunek vetra bolj zagrabi premec barke in malo se obrnemo. Ni panike, si mislim, saj imam zadaj velik bokobran. Se bomo pač naslonili na pomol. A glej ga zlomka: ravno tam, kjer je bokobran, je v pontonu 60cmX60cm velika luknja. In bokobran gre točno v luknjo. Zato se s trupom naslonimo na oster rogelj bitve na pomolu. Zelo grdo prasko sem naredil na trupu. Majhno, a globoko. Mene ni tako bolelo, ker vsega tega iz kokpita nisem videl, Lili pa, ki je zadevo gledala s pol metra, je pa zelo trpela. Naša barka je kruzerska. Ne hodi na lepotna tekmovanja. Malo bom pobrusil, malo pokital z epoksijem in prekril z gel coat reparaturo. Pa bo spet kot nova. Ne splača se sekirati zaradi praske. Verjetno bo s tem manj dela, kot s čiščenjem črnih lis, ki so jih pustili stari bokobrani. Do večera sva ostala na čakalnem pontonu in čakala, da veter malo upade. Marinero pravi, naj ostaneva tu čez noč, kaj bi se mučili v tem vetru. Se bomo že jutri prestavili na naše mesto.Meni je prav. Zdajle se je stemnilo in veter je že malo popustil. A ponoči se ne bom prestavljal. Jutri je še en dan.

Gran Canaria (Las Palmas), 155. dan

Na visitor pontonu se lepo spi. Ponton je za ovinkom v mirnem delu marine brez vala. Veter sicer žvižga okrog jambora, a trup barke je v zavetju recepcije. Veter nas potiska stran od pontona, vezani smo bočno. Škoda, da ne morem ostati kar tukaj.
Zjutraj je vetra občutno manj – okrog 15 vozlov ga je in sunki pridejo le do 18. Po kavici se pojavi v bližini en marinero na čolnu. Kot vsako jutro so delali obhod marine in sidrišča. Vprašam ga, ali se bomo danes prestavili in pritrdi. Vprašam kdaj? Pa pravi, da lahko takoj. Odlično. Vse imam tako ali tako pripravljeno. Kresnem motor in se odvežem. Veter me odmakne in vzvratno peljem tistih 100 m do mojega mesta. Takrat pa marinero začne s čolna mahati, naj ne hodim. Luknje namreč ni bilo več, ker so se ostale barke na pontonu pač malo razširile in porabile še moje muringe. Ni čudno, v močnem vetru se pač malo razmakneš in porabiš vse možne štrike, če so prosti. Pravi, da bodo uredili v 10 minutah. 

Heron: Tomaž Pelko

Ja. Španskih 10 minut traja malo dlje, pa ker smo na otoku, je treba prišteti še 'island time', pa ker smo zelo na jugu, gre vse še malo bolj počasi. Skratka, tam sredi bazena sem barko držal na motorju skoraj celo uro. Če bi to vedel, bi se šel nazaj privezat. Končno so razmaknili barke in naredili luknjo zame. En marinero je pripravljen na čolnu, da odigra vlogo krmnega potisnika, eden pa čaka na pomolu z muringi in čaka na naše privezne vrvi. Za čuda se veter v tej uri še ni okrepil. Piha bočno in rabim dovolj hitrosti, da mi krmilo drži smer. Pristajam pa zavetrno od velikega katamarana (Katana 53) in vem, da bo za njim bonaca. S krmo je najlažje je pristati, če je luknja ravno dovolj velika za barko. Samo švigneš not, se ustaviš in veter te nasloni na sosede. Potem imaš ves čas na svetu, da se ukvarjaš s štriki. Lili pravi, da je marinero kar z odobravanjem prikimaval mojemu manevru. Očitno so tukaj navajeni raznih kljukcev. Dejstvo je, da precej resnih svetovnih morjeplovcev ne zna dobro manevrirati po marinah, saj večino časa preživijo na sidru in v marine zaidejo le izjemoma. Lastniki katamarana so simpatični Američani. Ne samo, da so že slišali za Slovenijo, odkar so v penziji pozimi smučajo v Dolomitih in poleti jadrajo po Sredozemlju – torej se večkrat vozijo čez Slovenijo. Ni slabo tako življenje ...

Pravijo, da imamo eno najlepših držav na svetu (pa so že dosti videli), in da imamo zelo lepe ženske. Z obojim se strinjam. Pravijo pa tudi, da jim ni jasno, kako ima tako lepa ženska, kot je Melanija, lahko tako slab okus za moške. Po mojem lepota moškega za nekatere narašča z debelino njegove denarnice. Na splošno je na našem pontonu zbrana kar zanimiva druščina. Vsake toliko časa pa pride kdo vprašat, ali potrebujemo posadko za čez Atlantik. Te ponudbe je res očitno veliko v Las Palmasu. Nekateri od njih spijo kar na plaži in se švercajo v kopalnice in WC-je v marini. Lep sončen dan je, veter pa se je spet okrepil. Na sidrišču se nekatere barke kar dobro zibljejo, tule pa je v redu. Razsolim barko, ki je vsa slana še od pasaže, prej in potem greva še na dolg sprehod in lep dan je pri kraju. Edino, kar mi gre na živce, pa je grozno škripanje pontona. Nekaj swela prihaja v marino in ponton valovi ob stebru in pri tem spušča take zvoke, kot bi ga trgal na kose. Saj se samo plastika drgne po kovini, ampak škripa pa konkretno. Upam, da se bom zvoka navadil in bom lahko spal. Čez dan sem mesto drgnjenja malo namočil z vodo in 10 minut je bilo vse tiho. Potem pa se je voda posušila. Slikal pa danes nisem.

Gran Canaria (Las Palmas), 156. dan

Zvečer sem kolešček pontona, ki je glasno škripal ob stebru posprejal z WD40 in za čuda je bil mir celo noč. Ponoči sem se zbudil, ker se mi je zdelo, da so vrvi zelo napete, saj je ponoči prišla še višja plima, kot prej čez dan. Dosegla je 2,69 m. Zadaj je barka vezana na plavajoči ponton, spredaj pa na muringe. Ti so postavljeni precej pokonci. Ob plimi se mi zdi, da so pod kotom skoraj 45°. Za vsak meter dviga vode torej potegne barko meter bolj stran od pontona. V resnici je kot nekaj manjši, a vseeno je treba imeti dovolj vrvi, da kompenzirajo dvig vode. Zadaj sva barko privezala z vrvmi, ki imajo nameščene gumijaste blažilce. Ti dovolijo nekaj dodatnega raztezka. Torej, ponoči se mi je po zvoku pokanja vrvi zdelo, da so zelo napete. Ampak vstati se mi pa ni dalo. Škode nismo imeli. Dan je bil lep, a še vedno kar vetroven. Sosed s katamarana je nameraval opoldan odpluti proti Karibom, a si ni upal zapustiti priveza. Bal se je, da ga bo močan bočni veter zanesel v mojo barko in muringe, in da bo naredil štalo v marini s svojo 25-tonsko zverino. Meni se je sicer zdelo, da bi bil manever možen, saj ima dva motorja. Jaz bi dal gas le z levim motorjem in krmilo obrnil rahlo v levo.

Heron: Tomaž Pelko

Ta kombinacija bi morala katamaran izstreliti naravnost naprej brez prehudega zanosa v levo. A gospod je v penziji in je previden. Se je raje odločil, da bo izplul proti večeru, ko naj bi se veter malo polegel. Midva sva oprala eno žehto perila in odšla na dolg sprehod po mestu. Naloga: najti kakšne trgovine, ki imajo bolj normalne cene kot v Corte Ingles. Saj tam je vse lepo in urejeno, a cene so precej višje, kot sva jih sicer vajena. Nekatere so kar dvojne od normalnih. Recimo ingver (in to enak) je celo 15 evrov na kilo namesto slabih 5 evrov. Misija je bila danes uspešno izpolnjena. Našla sva en Super Dino, ki je lepo dostopen peš in v redu založen, en Spar itd. Celo Mercadona ni preveč daleč. Slabe pol urce hoda. Ogledala sva si tudi zahodno mestno plažo. Ljudi je bilo na mivki kar nekaj, a v vodi, razen surfarjev na valovih, ni bilo kakšne gneče. Le peščica je šla v hladno vodo in med valove. Posedela sva na sončku in pojedla en mali tapas z mini pivcem. Prijetno. Popoldan je sosed odplul. Prej sem bil v zavetju velikana, zdaj dobim ves veter naravnost v bok. Napeljal sem še en špring, da me ne nabija preveč v soseda. Sicer je v marini prijetno, ljudje so v redu. Le mornarji, ki iščejo barko 'za čez' so nadležni. Vsake pol ure kdo pride vprašat, ali rabimo koga. Nekateri so taki, da jih ne bi ravno vzel na barko, nekateri pa so na prvi pogled videti čisto OK. No, midva trenutno nimava v planu prečenja. Aha, zdaj, ko ni soseda, sva lahko čolnič, ki je bil prej privezan na premcu dvignila zadaj na nosilce. Ponton je dovolj nizek, da se da vseeno na barko.

< Lanzarote – marina Rubicon   Gran Canaria (Las Palmas) >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji