Zadnje iz eTrgovine

19.99€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 157. dan

Zjutraj imava naročen avto za dva dni. Mogoče bi lahko privarčeval kaka dva evra, ampak sem dobil za tele lokalce dobra priporočila. In res. Namesto ob 9:30, kot je dogovorjeno, me pokličejo že ob 9:15, da je že pred našim pontonom. 

Povsem nova bela Seat Ibiza s 110 konji. Avto je brezhibno čist in brez ene same mini razice. Simpatičen poba iz prtljažnika vzame električni skiro (da se pelje nazaj v pisarno) in na zadnji polici avta odpre pisarno. Spiše papirje, preda avto in mi zaželi srečno vožnjo. Spakirava in pustolovščina se lahko začne. Danes je na vrsti severni in severozahodni del otoka in hribi.
Ceste so za otoške razmere dobre, dokler ne prideš na stranske cestice z zahodne obale proti 1700 m visokim hribom. Tu je vožnja adrenalinska. Še vedno je asfalt in to dober, a je cesta ozka. Za srečanje je treba poiskati izogibališče.

Zelo sem vesel, da imam na voljo 110 KM turbo bencinar z ročnim menjalnikom. To je prava igrača za serpentine. Mala Ibiza se obnaša odlično. Motor je varčen in kljub strmim hribom in priganjanju je poraba le dobrih 6 l/100 km. Velik del poti v hribe je bilo treba peljati celo v prvi prestavi in včasih so v serpentinah gume malo zakopale v asfalt. Prav užitkarska vožnja.
Z avtom se lahko pripelješ prav do najvišjega vrha Gran Canarie in cesta od tam do Las Palmasa je lepa in široka. Predvsem v primerjavi s kozjimi stezami skozi najhujše hribe na zahodu.
Več besedila pa je ob slikah.

Gran Canaria (Las Palmas), 158. dan

Danes je drugi in zadnji dan, ko imava avto. Zvečer sva študirala, kaj bi si ogledala danes in sva se odločila za nekaj mest v notranjosti in še en izlet v hribe. Najprej Arucas. To je moralo nekoč biti zelo pomembno in bogato mesto. Katedrala je taka, da se je ne bi sramoval niti Dunaj. Staro mestno jedro je lepo urejeno. Ozke uličice, barvaste hiše s krasnimi balkoni in lepimi notranjimi dvorišči. Prav užitek se je sprehajati tu. To je kontrast novim instant naseljem, kjer stlačijo čim več stanovanjskih enot na kvadratni meter in pri tem ne dajo čisto nič na videz. Las Palmas je poln takih brezzveznih stavb. Arucas pa ima šarm. 

Nad njim se dviga hrib, ki se mu reče (nikoli ne bi uganil): Montanja de Arucas. Z vrha je krasen razgled na samo mesto, na Las Palmas, na bananove nasade v okolici in nad morje v treh strani. Na četrti strani pa se lepo vidijo gore Gran Canarie. Gor pelje asfaltna cesta in na vrhu je veliko parkirišče. Včasih je bila tam še restavracija, ki pa žalostno propada. Ne vem zakaj, saj se meni zdi lokacija odlična. To bi moral nekdo kupiti in urediti. Stalo bi nekaj milijončkov, a lokacija je neverjetna. Velike dvorane s steklenimi stenami so prazne, v pomožnih objektih propadajo hladilnice, shrambe in podobno. Sanitarije so brez armatur, a glavni objekt je zaklenjen. Otroško igrišče ima še dokaj dobro ohranjena igrala, razgledne točke okrog in okrog pa balkone. Gor hodijo turisti in če bi bila stvar odprta, bi imeli promet. Ob večerih pa prireditve, poroke, dobro hrano ... Škoda tako imenitne lokacije, da propada.

Heron: Tomaž Pelko

Naprej naju pot zanese v mestece Teror. Še eno prijetno presenečenje. Lepo mestece in prijetna atmosfera, turistov ni veliko. Nekaj sva pojedla v lokalu na glavnem trgu v senci orjaškega drevesa. Hrana je bila dobra, cena ugodna, postrežba pa odlična. Po Terorju (kjer nihče ni zganjal terorja) se odpraviva po gorskih cestah in se vmes ustavljava na točkah, od koder je lep razgled. Peljeva se po grebenih nekje med mestecem Valleseco in goro Pozo del Nevis, ko naletiva na zaprto cesto. Študirava, kaj zdaj (okrog bo dolga), ko nama cestni delavec v rumenem pajacu pomaha, naj ignorirava znake prepovedi in zapeljeva med stebrički na zaprto cesto. Lepa pot je bila (praktično brez prometa), le nekajkrat sva čakala na semaforjih za izmenični promet. Cesta je bila namreč precej poškodovana in je ponekod manjkala ograja in kak meter asfalta. Vse pa je bilo dobro označeno in zavarovano. Pod cesto sva videla kamenje in zemljo – verjetno so cesto podrli plazovi skal in zemlje. Tam je bilo tudi veliko pogorišče. Cela dolina je zgorela. Ostala so le ožgana debla dreves. Vendar se narava ne vda tako zlahka. Po tleh so že rasle praproti in nekatere trave, nekaterim borovcem pa so ob zažganih vejah odganjali sveži poganjki. Še nekaj let in požar bo pozabljen. 

Na poti nazaj sva zavila še v trgovski center, da na barko pripeljeva stvari, ki jih peš nerada nosiva, saj so težke (predvsem tekočine vseh vrst od piva, vina pa do mleka itd). Spet sva bila ob vrnitvi kar lepo utrujena. Vrnitev avta poteka enostavno: odpreš prtljažnik, avto zakleneš, ključ vržeš v prtljažnik in ga zaloputneš. Potem le sporočiš fantu, kje se avto nahaja. Avto bi lahko vrnil jutri ob pol desetih, a ponoči se ne bom vozil naokrog. Ja, dobro je se obnašal tale rentič.

Gran Canaria (Las Palmas), 159. dan

Heron: Tomaž Pelko

Včeraj in dan prej sem nekaj pokvaril v dnevniku. Z napačnim datumom sem povozil pravi zapis, potem so se mi pomešale še slike in opisi slik. Danes sem si vzel nekaj časa in zadevo popravil, tako da je od 14. 1. do 17. 1. spet v redu. Avta nimava več in danes sva se odpravila na tržnico. Po pravici povedano sem pričakoval nekaj večjo, saj je Las Palmas večje mesto od Ljubljane. A tržnica je vredna obiska. Vse je v pokriti stavbi, ki je morda za las večja od pokrite tržnice v Ljubljani. Ampak izbira je bila odlična, cene za večino stvari pa nižje kot v trgovinah. Pravi užitek je bilo videti mesnice in ribarnice, sadje in zelenjava pa sta tako ali tako paša za oči. Precej robe je lokalne. Tako vidiš na primer pomaranče, ki niso ravno prav velike ali imajo kakšno napakico in niso po standardu za izvoz v veletrgovine. Pa lokalne banane, ki so za ra zliko od banan v Evropi dozorele na drevesu. Vsega je na pretek, le nečesa pa Kanarci ne poznajo: Nikakor nama ni uspelo najti navadne kisle smetane.

Poskušala sva tudi spraševati domačine (google translate), pa so nama kazali sladko smetano ali pa jogurt. Videti je, da kanarska kuhinja ne uporablja kisle smetane. Po hudih mukah nama je v Sparu uspelo najti 'creme fraiche', ki je morda malo bolj fensi verzija naše kisle smetane. V drugih trgovinah tega nisva našla. Na splošno lokalno kulinariko še preslabo poznava. Naučila pa sva se recimo, da je 'ropa vieja' (slika je včeraj) v resnici kanarska tradicionalna jed, čeprav na internetu najdeš reference, da je to kubanska jed. Na Kubo so jo prinesli izseljenci s Kanarskih otokov v 18. stoletju, saj so že od časa Kolumba tja pluli preko Kanarskih otokov. Zato ima kanarska kuhinja tako močan vpliv na kuharijo po Karibih. Legenda pravi, da je 'originalna ropa vieja' (v prevodu stara cota) nastala, ko neki reven oče ni imel kaj dati v lonec za lačne otroke in je raztrgal in kuhal svojo obleko. Ker pa je bil tako dobrega srca in je kuhal z ljubeznijo in je nad loncem pridno molil, se je jed spremenila v odlično mesno enolončnico.

V receptu seveda ni starih cunj, a še vedno velja, da daš v lonec ostanke mesa. Po navadi natrgano govedino in piščanca. Včasih je zraven še svinjina, ali vse troje. Ni nekega strogega pravila, kaj mora biti notri, saj gre vendar za to, da se porabijo ostanki. To se kuha s čičeriko, paradižnikovo omako, prej skuhanim krompirjem, seveda ne manjkajo čebula, česen, dimljena suha paprika itd. Na Kanarskih je jed zelo gosta – ješ jo lahko z vilicami. To, kar sva jedla, ne spominja na to, da bi porabili ostanke, ampak je to odlična počasi pripravljena jed.

Gran Canaria (Las Palmas), 160. dan

Heron: Tomaž Pelko

Nedelja je dan za počitek, zato za danes nimava zastavljenih kakšnih hudih projektov. Kljub temu sem zjutraj popravil črpalko v zadnji kopalnici, ki ni delala. Napaka je bila čisto enostavna – en kabel se je snel s stikala. Potem sva se tuširala kar na barki. Prvič, ni treba daleč v marinsko kopalnico, pa še kopalnica je po koncu lepo oprana. Tako rekoč dvojni profit. Zdaj lahko, ko dela črpalka in lahko izčrpamo vodo. Sledil je dolg sprehod po mestu in po plaži na zahodni strani. Danes skoraj ne piha, lep sončen dan je, pa še nedelja. Na plaži in promenadi je zato živahno. V kratkih hlačah zakoračim v vodo do gležnjev in se odločim, da je to čisto dovolj. Naj se v morju kopa, kdor se hoče, jaz se nočem. Kljub mrzli vodi je kar nekaj plavalcev.

Popoldan pa oblečeva bokobrane. Najini bokobrani so stari, umazani in že delno lepljivi. UV pač z leti naredi svoje. Zato sva še v Sloveniji kupila blago. In danes sva jih oblekla. Projektek je trajal mogoče dobro uro in že je vseh sedem podolgovatih bokobranov lepo oblečenih. Ostanejo nama še trije okrogli. To bo pa večji podvig, saj so cevi iz blaga preozke in bo treba bolj konkretno šivat. Pač niso imeli dovolj širokih rorov. Ideja je, da iz dveh rorov naredimo enega širšega. Ampak, ker je danes nedelja, je to projekt za kdaj drugič. 

Za danes je na vrsti le še druženje s posadko jadrnice Stabo, zato za vsak primer dnevnik objavljam že prej.

Gran Canaria (Las Palmas), 161. dan

Heron: Tomaž Pelko

Večer s Stabom je bil prijeten. Zjutraj sva malo dalj spala. Danes nismo počeli nič spektakularnega. Posesala in očistila sva barko od znotraj – tudi pod podnicami. Prahu ni bilo veliko, plesni sploh nič. Pri hladilniku sem s termo kamero pod podnicami pogledal, ali je kje pri novem hladilniku toplotni most, pa je vse brezhibno. Kamera sploh ne zazna, da hladilnik deluje. Na zunaj je povsem enake temperature, kot druge omarice. Res sem zadovoljen s tem, kako dela. Sedaj sploh nimava prižganega velikega kompresorja, saj ni potrebe. Tistega bova nažgala, ko bova spet rabila zamrzovalno skrinjo. Tule se vse dobi in je ne rabiva. Prižgan je le mali 35 W kompresorček, ki je v bistvu rezerva, če bi odpovedal ta velik. Tale mali drži levi hladilnik na pribl. 4 °C, desni pa je okrog 9 °C. Pod izparilnikom pa zmrzuje. Cikel delovanja je precej pod 50 %. Prej sem imel termostat malo bolj na hladno in nama je v levem hladilniku vse zmrzovalo, je pa kompresor delal več kot 50 % časa. Me prav zanima, kako bo to delalo v tropih, kjer so razmere za hladilnik precej hujše. 

Heron: Tomaž Pelko

V barki me malo moti, da nekatere podnice škripajo. Po navadi to ni problem, razen, če nekdo spi, drugi pa hodi naokrog. Zato sem, ko sem danes po čiščenju sestavljal podnice, ponekod podložil tanek trak iz filca. Za zdaj stvar deluje. Podnice ne škripajo, ko hodiš po njih. Ali je za to zaslužen filc, ali pa le to, da sva vse dobro posesala in prebrisala, pa bo pokazal čas. Dotočil sem še vodo, ker sva bila čisto na koncu, in ko sem imel ravno cev v roki in motorček dingača zunaj na stojalu, sem opral še tega. Od zunaj in od znotraj. Potem sem še preveril in očistil svečko in razdrl uplinjač. Notri je bilo nekaj drobcev smeti, a nič hujšega. Vse je videti OK. Sicer pa je danes zjutraj malo deževalo, veter kar dobro vleče. Smer pa je sedaj s severa. Za naš ponton to ni najboljše, saj imamo veter z boka in so štriki zategnjeni kot struna.

Sonca danes skoraj ni bilo, cel dan je oblačno.

Gran Canaria (Las Palmas) 162. dan

Heron: Tomaž Pelko

Danes vreme ni bilo sončno, zato sva obiske znamenitosti preložila na jutri. Bila sva na tržnici in nakupila nekaj sadja in zelenjave, privoščila pa sva si še dva zrezka lepe tune. Moram reči, da je bila izvrstna. Lili jo je naredila po njenem receptu, ki je kompromis med tuna sušijem in pečeno tuno:

  • Na zelo vročo ponev (rahlo naoljeno) daš zrezke tune in jih na hitro zapečeš po vsaki strani po 30 sekund. 
  • Nato jih daš počivat na krožnik. 
  • V isto ponev streseš narezan česen in ingver, ju na hitro popražiš (samo nekaj sekund – ravno toliko, da česen zadiši, sicer mora biti še malo surov), dodaš sojino omako in balzamični kis, pomešaš in odstaviš.
  • Tuni na krožniku dodaš kuhan krompir in vse preliješ z omako.

Tuna po tem receptu je pečena le kak milimeter do dva v globino, v sredini pa je še čisto surova. Po tej pojedini se je prilegel kozarček dobrega rdečega vina in za sladico še domača kanarska banana.

Gran Canaria (Las Palmas), 163. dan

Heron: Tomaž Pelko

Lep dan je bil. Danes je bil dan za obisk Kolumbovega muzeja in starega dela Las Palmasa. Las Palmas ima več mestnih jeder – eno bolj na severu, kamor greva po navadi, in eno proti jugu, kjer je tudi Kolumbov muzej.

Odločila sva se, da greva peš. Od najine barke do muzeja je skoraj 5 km, a noge je treba pretegniti in oba rada hodiva tam, kjer še nisva bila. Sicer se da tja enostavno z avtobusom. Stari del Las Palmasa so zgradili ob izlivu manjše reke in pod vznožjem gričev. Sedaj se reke ne vidi, saj je nad njo speljana cesta. Je pa stari del v kolonialnem stilu kar lepo ohranjen. Najprej sva si ogledala razgled z zvonika katedrale svete Ane, od koder je krasen pogled na mesto na vse strani.

Malo sva še križarila med zanimivimi ulicami, potem pa sva si ogledala Kolumbov muzej (Casa de Colon), ki je v bivši guvernerjevi hiši in kjer je bil Kolumb večkrat na obisku. Muzej so domiselno opremili tako, da te najprej popeljejo v repliko krmnega dela Kolumbove ladje, kjer lahko vidiš, kako je bila videti njegova kabina, del palube in del nadgradnje ladje. Te ladje niso bile prav velike – okrog 20 do 25 m so merile v dolžino (Heron je recimo dolg 15 m) in razen kapitana drugi niso imeli kabin.

Heron: Tomaž Pelko

Spali so kar po palubi ali se zavlekli v kak kot. Naprej te popeljejo v sobane, kjer so opisana njegova potovanja, vmes pa lahko vidiš kup predmetov, ki so jih uporabljali (v glavnem gre za replike), knjige, dnevnike, slike in pomorske karte. Meni je bilo zanimivo primerjati pomorske karte iz različnih obdobij, saj vsebujejo precej popačene podobe sveta. Recimo Srednjo Ameriko imenujejo Mala Indija in podobno. Sploh je bil Kolumb po moje človek, ki se je izgubil najbolj od vseh ljudi na svetu. Ko je pristal na Bahamih in plul med Karibi je mislil, da je v Indiji. Izgubil se je torej za skoraj 10.000 milj. V resnici je bil od Indije oddaljen bolj, kot preden je sploh odplul iz Španije. Zato pa imamo vso to zmešnjavo z Indijanci. No, v slovenščini še gre, a v veliko jezikih je ista beseda za Indijanca in Indijca.

Poleti sva v Cartageni v Španiji obiskala muzej Izabele Aragonske, ki je financirala Kolumbove odprave in zato mi je zadeva še bolj zanimiva. Pravijo, da je svet postal globalna vas, a očitno globalizacija ni nekaj novega. Stara je že več kot 500 let, verjetno že tisoče let. Če samo pomislimo na svilno cesto in trgovanje med Daljnim vzhodom in Evropo ter na trgovske poti po Evropi in Afriki. Recimo Kolumb, ki je bil Italijan iz Genove, je iskal sponzorja med Španci, Portugalci in drugod in na koncu dobil denar za odpravo od Izabele Aragonske. To zadnje me malo spominja na sodobne jadralce, ki vsepovsod iščejo sponzorje. (Če torej kdo hoče, da mu prinesem začimb iz daljnih dežel, mu lahko pošljem številko svojega TRR-ja, ha, ha, ha).
Zvečer sem kar malo lesen. Cel dan na nogah in več kot 10 km ni malo za moje stare kosti. Jutri pa verjetno v akvarij!

 

< Lanzarote – Gran Canaria   Nadaljevanje plovbe 1.4.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji